3 svetniki, ki so se znali soočati z izgorelostjo

Izgorelost se morda zdi bolezen sodobnega časa, ki jo povzročajo elektronska pošta brez konca, roki in digitalna preobremenjenost, toda prizadevanja za iskanje počitka in smisla v luči izčrpanosti niso nič novega.

Že dolgo preden so ljudje skovali to besedo, so se svetniki spopadali z enakimi človeškimi omejitvami, kakršne poznamo danes: z duševno utrujenostjo, čustveno izsušenostjo in globoko bolečino zaradi občutka preobremenjenosti.

Predstavljamo vam tri svetnike, ki izgorelosti niso zgolj preživeli – sredi največje stiske so našli milost. Njihove zgodbe nam ponujajo več kot preprost navdih: ponujajo nam rešitev.

Z vidika zunanjega sveta se je zdela "zavita v vato": mlada karmeličanka, ki ni nikoli zapustila samostana in je umrla stara komaj 24 let. Toda sv. Terezija je doživljala močan notranji pritisk, da bi bila popolna za Boga, da nikoli ne bi bila neuspešna v ljubezni ali žrtvovanju. V zadnjem letu življenja, ko se je njena tuberkuloza še poslabšala, se je borila s temo, dvomi in duhovno izsušenostjo. Po lastnih besedah se je počutila kot v "predoru brez svetlobe".

Na svoje težave se ni odzvala tako,  da bi se še bolj naprezala, pač pa se je še bolj prepustila zaupanju. Takole je zapisala: "Jezus od nas ne zahteva velikih dejanj, temveč preprosto izročitev in hvaležnost." Njena "Mala pot" – darovanje malih dejanj z veliko ljubeznijo – se ni rodila iz moči, temveč iz prepoznavanja lastnih meja.

Danes, ko nas izgorelost skuša, da bi se še bolj trudili ali pa se povsem sesuli, nas Mala cvetka opominja, da se velike stvari lahko začnejo z izročitvijo in ne s prizadevanji.

Pred svojim spreobrnjenjem je bil Ignacij vojak, ki se je gnal za slavo. Ko mu je topovska krogla poškodovala nogo, je nenadoma postal negiben – tako telesno kot duhovno. Pozneje, ko je živel v jami in se strogo pokoril, se je gnal v skrajnost: tako dolgo se je postil, da je skoraj umrl. Pozneje je priznal, da je bil to duhovni ponos pod krinko gorečnosti.

V tej krizi je Ignacij odkril razločevanje: potrebo po pozornem poslušanju tistega, kar nam prinaša mir, v nasprotju s tistim, kar nas izčrpava. Njegove znamenite Duhovne vaje so se rodile iz globokega razumevanja čustvene izgorelosti in potrebe po počitku v Božji volji, ne v lastnih ambicijah.

Njegovi nasveti so preprosti, toda revolucionarni: bodite pozorni na to, kaj vas izčrpava in kaj vam prinaša veselje. Ni nujno, da je vsaka dobra priložnost tudi vaša poklicanost.

Labre se je poskušal pridružiti različnimi redovnim skupnostim, pa mu to ni nikoli uspelo. Bil je šibkega zdravja, njegova osebnost se ni skladala s samostanskim življenjem, zaradi številnih poskusov pa je bil že povsem obupan in nemiren. Namesto da bi izsilil pot, ki ni bila njegova, je postal romar: izbral si je preprosto življenje in je pogosto spal v cerkvah.

Ljudje ga niso razumeli, mnogi so ga pomilovali. Toda tisti, ki so ga poznali, so videli nežno, molitvi vdano dušo, ki je našla mir v življenju zunaj družbenih opredelitev uspeha. Danes bi ga verjetno označili za "neproduktivnega", toda v nebeških očeh je obrodil obilo sadu.

Življenje sv. Benedikta Jožefa Labreja nam sporoča, da do izgorelosti včasih pride zato, ker se silimo v vloge, za katere nismo ustvarjeni. Njegov zgled nas vabi, naj spoštujemo svojo edinstveno pot, četudi se zdi nekoliko neobičajna.

Izgorelost ni neuspeh. Ti svetniki so poznali izčrpanost. Znali pa so tudi prisluhniti – svojemu telesu, svojemu srcu in Bogu.

Opominjajo nas, da je izgorelost lahko prelomnica in ne končna točka. Ni treba vsega popraviti. Nekatere stvari moramo preprosto darovati.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.