Dragi moji najstniki (pa tudi tisti, ki niste "moji", pa vas poznam in srečujem tako ali drugače)!
Pa je spet tu konec še enega šolskega leta. Ja, zadnje tedne je bilo intenzivno, zaključevali in popravljali ste ocene. Nekateri ste že tako dobre še izboljševali, drugi ste se trudili, da bi se izognili "popravcem". Enim je uspelo, drugim ne in se bodo morali učiti še v poletnih dneh.
Vaše življenje niso samo ocene, čeprav učitelji in starši včasih delujemo tako, kot da so. Vaše življenje je kompleksno in zapleteno, saj odraščate in skrbi vas mnogo stvari. Opazujete dogajanje po svetu, saj prek socialnih omrežij izveste tudi za vse nemire, spore, vojne in druge tragedije svetovnega merila, za katere niste krivi, se pa zavedate, da lahko vplivajo na vse nas.
Skrbi vas prijateljstvo. Zakaj so vam nekateri prijatelji obrnili hrbet, čeprav za to ni razloga? Zakaj je dekle ali fant, s katerim sta imela lepo povezavo, kar naenkrat nehal pisati sporočila in "lajkati" vaše objave? Je to morda zato, ker nisi dovolj lep, poseben, pameten, ker nisi dovolj kul oblečen ali pa zato, ker ti nekako vedno uspe, da se ne znaš v družbi obnašati tako kot tisti, ki so vedno popularni in v centru pozornosti?
Marsikdo od vas ima tudi zelo resne stiske in težave, zaradi katerih je že poiskal strokovno pomoč. Včasih se nakopiči enostavno preveč vsega in zdi se ti, da ti bo razneslo glavo ali da ne boš zmogel vsega, kar sam ali drugi zahtevajo od tebe. Premalo spanca, veliko bedenja in učenja, vsakodnevna šola in ostale obveznosti, potem ti pa še doma "težijo" – tudi odraslim bi se lahko zgodilo, da ne bi zmogli vsega.
Pa še ta čustva, ki te premetavajo sem in tja. Enkrat si čisto v redu in svet se zdi lep in pozitiven. Potem pa kar naenkrat, da še sam ne veš, zakaj, pridejo žalost, jeza, strah. Tega itak nihče ne bi razumel, zato nima smisla, da bi se komu zaupal, se ti zdi.
Pri nekaterih se pridružijo še domače težave. Mogoče je kdo od staršev ali starih staršev bolan in te skrbi, da bi jih izgubil. Mogoče se res ne razumeš z brati in sestrami. Mogoče se starša stalno kregata ali celo ločujeta, pa se sprašuješ, ali ni to morda zaradi tebe, saj si jima res večkrat zakuhal pravo "štalo" …? Mogoče bi se manj kregala, če bi bil ti bolj priden v šoli in če ne bi toliko hodil ven, zaradi česar je potem ogenj v strehi?
Dragi najstniki. Razumemo vas, čeprav se pogosto zdi, kot da živimo na drugem planetu. Tudi mi, starši, smo bili najstniki, in pestile so nas marsikatere težave, zaradi katerih se nam je včasih zdelo, da nas nihče ne razume in da so se vsi zarotili proti nam. Žal nam je, da vam večkrat nismo stali ob strani, ko ste nas potrebovali. Ne z zasliševanjem, pač pa preprosto z besedami: "Tukaj sem, če se želiš pogovoriti." Ali z objemom, čeprav tega pogosto ne marate.
Žal nam je, da smo vse prevečkrat okupirani s svojimi težavami, ki se nam zdijo pomembnejše od vaših. Žal nam je, da vam včasih damo vedeti, da ste "samo" najstniki in da vaši problemi že ne morejo biti tako pomembni ali težki kot naši.
Radi vas imamo. Želimo vam lepo in sproščeno poletje. Ogromno se družite s prijatelji na vseh taborih, oratorijih, srečanjih, izletih in sproščeno zadihajte, saj ste si to več kot zaslužili. Pustite telefone in ostale neumnosti čim bolj ob strani, saj ga ni čez dobro družbo (v živo, seveda) in kakšen sladoled. Dobro se naspite in si vzemite čas za vse tisto, za kar med letom ni bilo časa.
Veseli pa bomo, če boste kljub temu, da smo pač starši, še kdaj odšli tudi z nami na izlet ali na počitnice v hribe ali na morje. Dajte nam priložnost; kadar smo sproščeni in frej, znamo biti tudi starši še kako "okej". 😊
