Marcelo Brula in Marta Selan sta zakonca in starša štirih otrok. Oba sta zaposlena in tudi sicer aktivna na mnogo področjih, Marta pa pravi, da se sicer najbolje počuti v vlogi mame, saj je starševstvo nekaj, kar sta si želela že kot mlad par.
Marcelo je po poklicu ekonomist, operni pevec, je tudi oblikovalec tekstila in oblek ter slaščičar. Prevzel je tudi vlogo režiserja Škofjeloškega pasijona, ki si ga bomo lahko ogledali leta 2026.
Oba sta Slovenca, rojena v Argentini, kamor so se kot mnogi Slovenci pred težkimi razmerami zatekli njuni predniki. "Definira naju predvsem to, da sva ponosna Slovenca," pravita Marcelo in Marta. Leta 2021 sta se skupaj z otroki preselila v Slovenijo.
Marcelo, Marta, kako sta se spoznala in kaj vaju je navduševalo drug pri drugem?
Marcelo: Poznava se že od malih nog, imava tudi skupno sorodstvo. Skupaj sva se udeleževala aktivnosti v slovenskih domovih, mladinskih dni, športnih aktivnosti … Hodila sva tudi k Slovenski katoliški akciji.
Marta: Močno pa naju je povezalo predvsem zborovsko petje. Moj ati je vodil mladinski pevski zbor, pripravljali smo se na turnejo v Sloveniji, ati je zraven povabil še Marcela in takrat sva postala zelo dobra prijatelja, imela sva tudi skupno družbo. Potem pa se je počasi začelo.
Ko sva potem sodelovala pri skupnih proslavah, sva se samo pogledala in sva vedela, kaj je treba narediti. To so bile tiste majhne povezave.
Vajine korenine so v celoti slovenske, vidva pa sta večino svojega življenja preživela v Argentini. Kako vaju je zaznamovala?
Marta: Jaz sem bila na področju športa vedno evforična. Zelo rada sem navijala bodisi za nogomet bodisi za tenis ali odbojko. Ker se do osamosvojitve še ni dalo navijati za Slovenijo, sem se zelo identificirala z argentinskimi športniki. Potem se je to malo spremenilo. Vsakič znova, ko je Slovenija osvojila medaljo, sem bila res ponosna.
Marcelo: Zaznamovalo nas je, da smo dobili latinsko karizmo, bolj odprto srce, postali smo bolj spontani, prevzeli smo njihov temperament. Okolje in situacija, v kateri smo živeli, te nekako prisilita, da se znaš prilagoditi različnim situacijam in vedno iščeš rešitev.
Če prevzameš to mentaliteto, vedno razmišljaš pozitivno, ker če bi gledali samo negativno, bi bilo vsega konec. Vse gospodarske krize, inflacija, nestabilnost ... vse to te pripravi do tega, da znaš ceniti, kar imaš, in si hvaležen za pozitivno. Saj ne rečem, da je vse pozitivno, ampak ne gledaš samo na negativno plat. To, kar si lahko dosegel, je pomembno, ne pa samo to, česar nisi. To je naš pečat, ki ga imamo – mislim, da je močan pečat na vseh področjih.
Argentina na področju šolstva dela zelo dobro stvar – nauči te, da delaš skupaj, v ekipi, za skupnost, da nisi sam, da si znaš pomagati in želiš pomagati tudi drugemu in ni treba iskati samo lastnih dosežkov in sreče. Če nekaj dosežeš v skupini, je še toliko bolj vredno. Timsko delo ima v šoli velik pečat.
Argentina nas je tega naučila in za to sem zelo hvaležen. Je tudi tako, da vsak lahko študira to, kar si želi, ni odločilno, koliko točk si dosegel, ampak kakšen človek si. Zaradi tega so v Argentini nastali zelo dobri zdravniki, filozofi, pisatelji, glasbeniki. Tudi če si bil v šoli povprečen, si lahko pozneje postal zelo uspešen.
Marta: Hvaležni smo tudi, da je Argentina sprejela naše starše, stare starše, take, kot so bili – bolni ali zdravi, mladi, stari, izobraženi ali ne. To je bil velik zaklad. Ko so naši predniki prišli v Argentino, so morali začeti iz nič, ampak so se dobro počutili in so si ustvarili življenje, hkrati pa so gradili tudi slovenske domove. To se je prenašalo iz roda v rod in zato je slovenska skupnost v Argentini še danes živa, čeprav drugačna kot pred 80 leti.
Sta že dolgo načrtovala, da se boste preselili v Slovenijo, ali je ta želja prišla pozneje? Zakaj sta se želela preseliti v Slovenijo?
Marcelo: O tem sva se začela pogovarjati že kar zgodaj, še preden sva se poročila. A vedno je bilo še nekaj, zaradi česar se je odločitev odmikala – študij, delo, družina ... Vedno je bilo treba najprej dokončati določene stvari. Ko sva imela že svojo hišo in so otroci odraščali, se je želja po selitvi vedno bolj krepila, a hkrati ni bilo pravega trenutka.
Marta: Prvič sva resno začela razmišljati o selitvi leta 2015, ko sva bila tukaj. Takrat sva začutila, da si želimo nekaj drugačnega za družino, pomislila sva: "Kaj še delamo tukaj?" 😊 Leta 2021 smo se potem preselili v Slovenijo. Odločitev je bila težka, saj sva pustila prijatelje, skupnost, dom. Jaz sem bila tista, ki sem do zadnjega odlašala.
Toda vedno bolj naju je skrbela varnost otrok v Argentini, splošne razmere, večkrat so nas okradli, vlomili v hišo, tudi v šolstvu in zdravstvu se je poznal padec. Počutila sva se, da ni več tako, kot bi si želela, zato sva začutila, da morava nekaj narediti za svojo družino. Veliko smo molili v ta namen, zelo zaupamo v Božjo previdnost.
Marcelo: Ko je prišla prva priložnost za selitev, smo jo prepoznali kot odgovor na naše prošnje. Začutili smo, da nam Bog pomaga, a morali smo se še vseeno sami odločiti, da si to res želimo. Ko smo to ugotovili in smo prisluhnili klicu, smo prišli v Slovenijo.
Že pred selitvijo ste bili večkrat v Sloveniji in ste jo zato dobro poznali, pa vseeno: vas je po selitvi kaj presenetilo – v dobrem ali slabem?
Marta: Z vseh strani slišiš odmeve in mnenja, a pomembno je, da začneš pisati svojo zgodbo. Smo bili res veseli, da imamo tako dobre sosede, kar je bila še ena potrditev, da je bila odločitev prava.
Marcelo: Tudi skupnost v župniji Dravlje, kamor smo se vključili, nas je zelo lepo sprejela – že takoj smo začutili, da smo dobrodošli, in hitro smo se vključili. Slovenska kultura in navade so nama bile znane, a vseeno je bilo treba sprejeti tudi nove stvari, se prilagoditi in biti odprt.
Lepo so sprejeli tudi naš argentinski temperament. Če povem eno anekdoto: mi smo se navajeni zelo veliko objemati in poljubljati, ko srečamo prijatelje. In v Dravljah so se zdaj najini prijatelji že kar navadili na to, saj tja hodi kar nekaj Slovencev iz Argentine. Velikokrat kdo od "domačinov" reče: "A nas pa ne boste objeli?" 😊
Nas so starši učili ljubiti Slovenijo, biti ponosen na slovenske in tudi argentinske simbole. Učili so nas za ljubezen, ne za sovraštvo. Učili so nas, da ne smemo pozabiti, kaj se je zgodilo, ampak naprej živeti v ljubezni, nikoli v sovraštvu. Tako smo res spoštovali in ljubili Slovenijo, učili pa so nas tudi, da moramo ljubiti Argentino.
V Argentini imajo zelo lepo navado, da v šolah vsako jutro začnejo z dvigom državne zastave in njej posvečeno pesmijo. Vsi skupaj začnejo dan in potem nadaljujejo s poukom. Zastavo ob praznikih nosijo najboljši učenci šole in to je res velika čast. Tam so res izjemno ponosni na svojo državo, zastavo in himno.
Mislim, da nam v Sloveniji manjka tak ponos. Spoštujemo zastavo, ne vidim pa toliko ponosa. Če otrok od majhnega ne bomo učili ponosa do vsega, kar je slovensko, ne bomo prišli daleč.
Kakšno je vaše družinsko življenje tukaj v primerjavi s tistim v Buenos Airesu?
Marcelo: Tukaj je res velika prednost, da je vse blizu. Tudi če je kdaj gneča na cesti, to ni primerljivo s stanjem v Buenos Airesu. Tam, če si delal do petih popoldne, si domov prišel ob sedmih zvečer. Tudi če si imel prosto popoldne, nisi imel časa ali možnosti, da bi šel na izlet ali kam z otroki. Tukaj lahko po službi še greš na izlet, v park, na bazen. To nam je zelo všeč. Imamo več časa za družino.
V Buenos Airesu je bil tempo drugačen. Zelo veliko časa smo posvetili slovenski skupnosti, pripravam na razne dogodke, nastope, proslave. Doma smo bili bolj malo, vedno nekam vpeti, vedno nekaj delali za skupnost. Tukaj pa imamo več časa, da smo skupaj kot družina.
Marta: Tudi otroci imajo več svobode. V Argentini so se morali za vsako malenkost spraševati, ali smejo iti ven, ali je varno. Tudi ko so šli v trgovino, sem jih vedno spremljala. Tukaj pa je park sto metrov stran in lahko gredo sami. Res je, da smo bili na začetku malo previdni, ampak zdaj vidimo, da je življenje bolj odprto, da je manj skrbi.
Ves svoj prosti čas ste posvetili delu v slovenski skupnosti. Tudi ko ste prišli v Slovenijo, niste obstali križem rok, ampak ste tudi tu vpeti v okolje. Zakaj se vama zdi tako pomembno darovati svoj čas in talente za skupnost?
Marcelo: Tako so naju naučili starši. Da si ponosen Slovenec, ljubiš Slovenijo in se vključuješ v skupnost. To je nekaj, kar nama je samoumevno. V Argentini je bilo to logično – vsak je prispeval, kolikor je mogel. Tudi tukaj se nama zdi pomembno, da ne obstaneš pri sebi, ampak pomagaš skupnosti, župniji, šoli. Ko vidiš, da otroci nekaj dobijo, da se vsi skupaj veselimo, da nekaj dosežemo, je to največ vredno.
Marta: Tudi zaradi otrok, da jim damo zgled, da je to nekaj normalnega, da se pomaga, da je skupnost nekaj lepega, da se ne zapreš vase.
Kako se spominjata časov, ko se je Slovenija osamosvojila?
Marcelo: V tistem času smo veliko delali in bili zelo ponosni.
Marta: Ponosni in evforični.
Marcelo: Bili smo zelo vpeti v dogajanje, spremljali vse novice. Spomnim se, da smo šli mirno protestirat pred jugoslovansko ambasado in da smo v narodnih nošah delili letake, razlagali Argentincem, kaj je Slovenija in zakaj je to za nas tako pomembno. Bili smo zelo ponosni, da smo Slovenci.
Marta: Vsi Slovenci v Argentini smo zelo navijali, da bo Slovenija postala samostojna. Bili smo srečni in ponosni, ko je Argentina kot ena prvih držav priznala Slovenijo. Vse te skupne akcije, protesti, srečanja, to nas je zelo povezalo. To, da nas je Argentina tako hitro priznala, je bila zasluga naše skupnosti, ki je bila v tistem obdobju res aktivna, Slovenci so trkali na vrata ministrstev in uradov, da so nas priznali.
Marcelo: Spomnim se, da bi morali ravno v tistem obdobju s šolo iti na izlet v Slovenijo, a so potem zaradi razmer to seveda odpovedali. In v spominu imam zanos nas, mladih fantov, da smo želeli na vsak način iti, saj smo čutili tako močno željo, da bi se šli borit za Slovenijo. Ko smo prvič po osamosvojitvi prišli v Slovenijo, se zapeljali čez mejo in zagledali slovensko zastavo, so se nam orosile oči.
Marta: To so bile res zelo velike sanje.
Kakšno je vajino sporočilo za Slovence?
Marta: Slovenija potrebuje vse Slovence – tiste, ki so doma, in tiste po svetu. Potrebujemo mostove, več povezovanja, več sprejemanja.
Marcelo: Treba je priznati zgodovino, tudi tisto, ki boli, in se potem osredotočiti na prihodnost, na to, da smo bratje, ne nasprotniki. Treba je spoštovati, kar so naši predniki doživeli, ne smemo pozabiti, ampak ne gojiti sovraštva. Zgodovina nas mora naučiti, da gremo naprej, ne pa da se zapremo v preteklost. Pomembno je, da imamo spoštovanje do svojih korenin in da cenimo to, da imamo svojo državo.
