Ko sem letos na seznamu knjig svojega bralnega kluba mamic zagledala Kralja Leara, me je to precej vznemirilo. Kot pravi knjižni molj Shakespearja neizmerno spoštujem. Kot zaposlena mama pa sem se spraševala: ali bom imela dovolj časa, da bom igro natančno prebrala in jo tudi zares razumela? Nisem si predstavljala, da bo to klasično delo spremenilo moj pogled na očete, ki jih srečujem v svojem življenju.
Ta veličastna igra je vsekakor nagradila moja slabotna bralna prizadevanja. In kot mamo, ki nenehno opazuje očete okoli sebe, kako se soočajo z najrazličnejšimi težavami, od malčkovih izbruhov jeze do najstniških dram, me je ta 400 let stara igra presenetljivo močno nagovorila.
Zgodba se začne, ko kralj Lear sprejme vsaj na videz povsem razumno odločitev. Želi se upokojiti, razdeliti kraljestvo med svoje tri hčere in jesen življenja uživati brez odgovornosti. Kaj bi pri vsem tem lahko šlo narobe? Kot se izkaže, prav vse.
Ko se Lear umakne od svojih kraljevih in očetovskih dolžnosti, se njegov svet sesuje. V njegovem kraljestvu izbruhne državljanska vojna, družine se obrnejo druga proti drugi, družbeni red pa se popolnoma obrne na glavo. Drama je mojstrski prikaz tega, kaj se zgodi, ko se očetje umaknejo – četudi s tem ne mislijo ničesar slabega.
Cena odsotnih očetov v resničnem svetu
Learov namišljen umik odraža zelo resnično krizo. Skoraj vsak četrti otrok v Ameriki živi v družini brez očeta. Tudi v drugih zahodnih državah je statistika podobno porazna. In kot nam pokaže Lear, so posledice strašljive: dečki, ki odraščajo brez očetov, so v hudi krizi, poroča britanski BBC.
Povezava je jasna. Kadar očetje niso navzoči, telesno ali čustveno, se posledice očitne na vseh področjih, od učnega uspeha do duševnega zdravja in prihodnjih odnosov. Uspeh naše družbe in vsakega posameznega otroka je v veliki meri odvisen od vključenosti očetov.


Upanje v zgodbi
Najlepša stvar pri Kralju Learu je, da delo ni zgolj tragedija – to je zgodba o odrešenju. Ob koncu igre se Lear nauči nekaj globokega. Namesto da bi svojo zvesto hčerko Kordelijo videl kot nekoga, ki mora služiti njegovim potrebam, odkrije preprosto veselje v tem, da je preprosto ob njej.
V enem od najganljivejših trenutkov igre se Lear dejansko veseli, da bo šel s Kordelijo v zapor, saj pravi, da bosta "pela kakor ptice v kletki" in da bosta srečna že zato, ker bosta skupaj. Naposled je namreč ugotovil, da ljubezen ni povezana s tem, kaj ljudje lahko storijo zate – pomembni so navzočnost, povezanost in preprosto uživanje v medsebojnem druženju.
Vsakdanji junaki v naši sredi
Njegova popolna preobrazba me je spomnila na očete, ki jih poznam in ki jim to uspeva. Niso popolni, toda ugotovili so nekaj, za kar je Lear potreboval celo tragedijo: biti navzoč je pomembneje kot narediti vtis.
Oče, ki pripravi vse potrebno, da otroke pelje na taborjenje, čeprav ve, koliko dela bo s tem. Oče, ki si vzame čas, da trenira nogometno ekipo svoje hčere, čeprav je v službi cela norija. Mož, ki odloži telefon, da bi resnično prisluhnil svojemu najstniku, ko je ta končno pripravljen za pogovor. To niso velika dejanja, temveč tihe odločitve, ki gradijo močne družine in posledično močne skupnosti.

Dobri očetje si zaslužijo več priznanja
Običajno opazimo, kdaj so očetje odsotni, ne damo pa dovolj priznanja tistim, ki so svojim otrokom vedno na voljo, dan za dnem. Kralj Lear nas opozarja, da ta navzočnost ni samodejna. To je izbira, ki oblikuje vse okoli njih. Ne delajmo napake, da bi dobre očete jemali kot nekaj samoumevnega.
Pri tem nam popoln zgled ponuja sv. Jožef. Ni bil Jezusov biološki oče, vendar je svojo vlogo sprejel v polnosti: svojemu krušnemu otroku je zagotovil zaščito, vodenje in neomajno ljubezen. Zavedal se je, da očetovstvo pomeni zvesto navzočnost, ne le zagotavljanja osnovnih dobrin.
Majhne odločitve, velik vpliv
Očetje, ki vodijo družinske molitve, ki pomagajo pri domačih nalogah, ki se z otroki pogovarjajo o zahtevnih stvareh, preprečujejo kaos, ki nastane, ko se očetje umaknejo iz svoje vloge. Vsaka prebrana zgodbica pred spanjem, vsak obisk šolske prireditve, vsak trenutek potrpežljivega poslušanja gradi stabilnost, ne le za njihove otroke, temveč za celotno družbo.
Kralj Lear je prepozno spoznal, da najboljše darilo, ki ga je lahko dal svoji hčeri, ni bilo kraljestvo. To je bil preprosto on sam, navzoč in dejaven. Dobra novica je, da očetom okoli nas tega nauka ni treba pridobiti po poti tragedije. Lahko se odločijo, da bodo navzoči danes, jutri in vsak naslednji dan.
In po tem, ko sem prebrala Shakespearjev zapis o tem, kaj se zgodi, ko se očetje umaknejo, sem bolj kot kdajkoli prej hvaležna za očete, ki so navzoči za svoje družine. Kralj Lear je potreboval tragedijo, da se je naučil tega, kar dobri očetje nagonsko vedo: vse, kar je potrebno, je njihova navzočnost.
V svetu, v katerem je resnična navzočnost vedno redkejša, so očetje, ki odločno stojijo ob strani svojim družinam, nesojeni junaki. Hvala, očetje, ki se še naprej trudite za svoje družine. Resnično si zaslužite vse najboljše.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
