Morda jo poznate kot igralko, ki je v filmu upodobila slovensko mistikinjo Magdaleno Gornik, ali vam je znan glas lisičke iz risanke Kung fu panda. Niso ji tuje ne vloge v gledališčih in filmih ne v risankah in muzikalih. Njeno delo v kulturi je dinamično, saj deluje po mnogih gledališčih tako v Sloveniji kot čez mejo. V današnjem hektičnem, z mnogimi dražljaji napolnjenem svetu, si zna ustvariti svoje rituale in poskrbeti za občutek notranjega miru. Sara Gorše, v najstništvu nadvse aktivna v župniji Novo mesto – sv. Lenart, je z nami spregovorila o sebi in svojem delu.
Ste ne le magistrirana igralka, temveč tudi improvizatorka. Improvizirajte predstavitev same sebe v nekaj stavkih.
Sem ljubiteljica ljudi, še bolj pa živali in narave. V življenju zelo rada uporabljam svoje telo, tako v umetnosti kot športu. K sreči moj poklic zahteva telo in dušo, zato ga lahko uporabljam.
V katerih muzikalih igrate?
Gre za družinske muzikale. Zaigrala sem v muzikalu Adamsovi, Neki novi tipi in v Povodnem možu.
Je ustvarjanje v muzikalu dosti zahtevnejše od gledališke predstave, kjer vam ni treba peti, igrati in plesati hkrati?
V izražanju skozi glasbo in glas se počutim samozavestno, saj sem s tem odraščala; vseskozi sem bila članica plesnih in pevskih skupin. Zame je povsem običajno, da igram, pojem in plešem hkrati. Morda je pri muzikalu le nekaj več vloženega časa za trening. Povedano po pravici, več truda kot v muzikale vlagam v gledališke predstave, saj imam tu manj samozavesti.
Kaj pa vas veseli pri sinhronizaciji risank? Gre za to, da lahko tukaj izrazite svojo otroškost?
Odlično se počutim, ko se lahko osredotočim le na en "inštrument" svojega telesa, saj lahko tako pri sebi odkrijem veliko stvari. Pri Kung fu pandi smo se zaradi odlične zgodbe in besedila nadvse zabavali, kar je dodaten plus. Imela sem tudi odlične sodelavce. Naj izpostavim Uroša Buha, s katerim sva se zares dobro ujela. Spustiti svojega notranjega otroka na plano se ne da z vsakim.
Igrali ste v seriji Lajf je tekma. Tudi sami življenje doživljate kot tekmo?
To se zgodi le redko. Sem zelo občutljiva oseba in ko pride do tekmovalnosti, se počutim nelagodno. Ne maram teh situacij, zato se konfliktom izogibam.
Kako najlažje začutite notranji mir?
Današnji svet je prenasičen z informacijami, ljudmi in dražljaji, kar je za človekov živčni sistem zelo naporno. Dan rada začnem z določeno rutino, ki mi daje občutek varnosti in miru. Najdem ju v tem, da začutim svoje telo. Slednje je tako pametno, da ga je zares treba poslušati. Glede na počutje hitro ugotovim, kaj bi morala ta dan narediti in na kaj naj bom pozorna, ali potrebujem tek ali hojo. Dobro se počutim na sprehodu s kužkom, med kuhanjem za družino, igranjem klavirja ali petjem.
Izvirate z Dolenjske, živite pa v Ljubljani. Ste že asimilirana Ljubljančanka?
Sem prebivalka sveta. Moj oče je Hrvat, kar se mu v duši pozna, ne glede na to, da je Slovenec skorajda bolj kot jaz. V človekovi duši je zapisano, kaj smo. Meni se še vedno pozna, kdo sem in s kom sem odrasla. Nisem obiskovala vrtca in sem bila vzgojena na kmetiji. Ne glede na to, da že deset let živim v glavnem mestu, se v meni pretaka podeželska kri.
Kot najstnica ste bili aktivni v župniji. Kako se spominjate tega obdobja?
K temu me je spodbudila mami, saj ji je bilo pomembno, da se družim z ljudmi s podobnimi vrednotami. Naredila sem vse zakramente, pela v zborih, bila animatorka, obiskovala sem srednješolske in študentske skupine.
To je bilo zelo lepo obdobje, ko smo z mladimi precej časa preživeli skupaj. Našla sem ogromno prijateljev, s katerimi sem še vedno v stiku. Odrasla sem z odličnimi patri, ki so bili naši vzorniki. Naj omenim p. Gregorja Kosa in p. Simona Petra Berleca.
Imate vrednote, ki ste jih živeli tedaj, še zmeraj nekje pri sebi?
Te vrednote so še vedno globoko v meni. Med veroukom in druženji znotraj župnije sem si razširila obzorja in se začela spraševati, na kakšne načine ljudje živijo. Pogovarjali smo se o tem, kaj je prav in kaj ne. Bolj ko sem se pogovarjala z njimi, močneje sem uvidela, da smo si zelo različni, ne glede na skupne želje ali poglede na prihodnost.
Ravno odraščanje z mladimi iz župnije me je spodbudilo, da sem šla študirat igro. No, k odločitvi za študij je pripomogel tudi kakšen film na televiziji.
Odigrali ste glavno vlogo v filmu Okronana Studia Siposh, ki govori o slovenski mistikinji Magdaleni Gornik. Kakšna je bila izkušnja?
Sodelovanje je bilo odlično. V Sipoševi ekipi so tako izkušeni ljudje, da tega kar nisem mogla verjeti. Do tedaj sem delala s filmskimi ekipami, ki nimajo stika s katoliškimi vrednotami oz. vsebinami. Ker Studio Sipoš dela za velik trg, kot so ZDA, so postali odlični v svojem poslu.
Všeč mi je, da so se posvetili temi, do katere jaz oz. povprečen slovenski gledalec sicer ne bi imel dostopa. K sreči so se odločili, da se to splača narediti. Zgodba je zanimiva, predvsem pa je slovenska. Zdi se mi pomembno, da so se tudi druge produkcije začele ukvarjati z resničnimi slovenskimi zgodbami. Slovenci imamo toliko znanja, dobrega kadra in zanimivih zgodb – zakaj ne bi o njih pisali in jih upodobili na filmskem platnu?
Ste kakšno sodelovanje zavrnili – morda zaradi neprimernih scen oz. nesoglasij okrog določenih vrednot? Kako gledate na te pomisleke?
Tovrstni pomisleki se mi zdijo povsem legitimni. Prav je, da tisti, ki ne želi ali ne more sodelovati pri nečem, o tem spregovori naglas in ne trpi v tišini. Morda iz tega nastane kompromis ali pa se odprejo nove poti kje drugje. Osebno sem projekt že zavrnila, ker mi pri ustvarjanju ne bi bilo udobno. Zaradi tega mi ni žal. Še več, po tistem so se mi odprle nove smeri.
Od kod jemljete čustva, ki jih izražate v filmu ali predstavi? Imate tudi sicer bogat notranji svet in se znate tudi v realnem svetu vživljati v druge?
Bolje bi bilo, če bi kdo drug povedal, ali sem empatična ali ne. Zase je to nehvaležno reči. V resnici sem občutljive narave in stvari se me zelo močno dotaknejo. Verjamem pa, da ima vsak povprečen človek možnost zelo bogatega notranjega sveta, če si ga le dopusti raziskati in ga ni strah. Toliko izkušenj, kot jih imam, je popolnoma dovolj, da si lahko stvari predstavljam in čustvujem. Pomagajo pa mi tudi branje in pogovori z ljudmi.
Kateri trenutek v življenju vas je posebej zaznamoval?
Še vedno lahko podoživim trenutek, ko je pred petindvajsetimi leti umrla moja babi. Pa žalostni trenutek, ko je moj prvi fant odšel v Francijo in tudi evforijo ob rojstvu mojega brata.
Na koga gledate kot na človeka, ki vas lahko česa nauči?
Čisto na vsakega človeka gledam tako. Hvala Bogu, če uspeva najti skupni jezik, da si lahko poveva ne le površinske, temveč tudi globlje reči.
Nad kom ste zaradi odnosa do življenja še posebej navdušeni?
Nedvomno nad dedijem Francem. Bil je človek, ki so mu ubili očeta in je kot najstarejši sin držal kmetijo pokonci. Imel je šest otrok in preživel pet velikih ekonomskih kriz. Občudujem ga zaradi tega, ker se je uspel prilagoditi marsikateri življenjski situaciji, obenem pa je bil z ljudmi lahko še vedno avtentičen, radosten ter iskren in ljudje so ga v tem začutili. Kako gibek moraš biti, da te svet ne zruši in da ostaneš še vedno ti!
