Po Baragovi priprošnji uspešno prestal operacijo srca in življenje posvetil Bogu

Na današnji praznik apostolov Petra in Pavla bo v ljubljanski stolnici v duhovnika posvečen Matija Golob, ki izhaja iz župnije Šmartno pri Litiji. Odraščal je na kmetiji ob štirih starejših in enem mlajšem bratu. "Že v otroških letih me je zanimal in pritegnil poklic duhovnika. Ob misli na to sem začutil nekakšno veselje," pravi letošnji novomašnik, ki je kot malček prestal operacijo na srcu. Od takrat je njegova družina v molitvi vseskozi povezana s škofom Barago.

Ob misli, da bi postal duhovnik, je vedno čutil notranji mir, "kar se mi zdi, da je delo Svetega Duha. Ker je bilo domače okolje do tega odprto, je bila tudi odločitev za to lažja", razlaga Matija, peti od šestih sinov očeta Martina in mame Anice ter mlajši brat župnika Martina Goloba.

Matija je odraščal na podeželju, skupaj s petimi brati. Med najstarejšim in najmlajšim je 15 let razlike. "Staršem smo veliko pomagali pri vsakodnevnih kmečkih opravilih. Najbolj so nas vzgajali prav med delom. Doma je bila živa tudi vera, saj smo skozi dan molili skupaj, še posebej zvečer pred spanjem."

Svoj odnos z Bogom je krepil tudi v župniji, kjer je bil najbolj dejaven kot ministrant in oratorijski animator, na pomoč pa je priskočil tudi pri drugih opravilih.  

Tudi kot bogoslovec je skušal vsak teden priti domov, kjer je pomagal pri najrazličnejših opravilih. To počne še danes. "Ko sem bil še več doma, sem z mlekom napajal teličke. Najlepše mi je bilo, ko smo na svet reševali teleta. Ker je živine veliko, se je včasih zgodilo, da jih je bilo tudi več na dan. Takrat sem imel še toliko več dela. Ker zdaj nisem več tako pogosto doma, grem v hlev pomagat staršem pri molži. Ne maram pa čiščenja umazanije, ki jo puščajo živali za sabo, čeprav je treba tudi to narediti," odkrito priznava novomašnik.

Ker je njegov starejši brat Martin medijsko zelo izpostavljen in prepoznaven, ga ljudje pogosto primerjajo z njim, česar se zaveda in ga ne moti. "Velikokrat me zgolj samo povežejo z Martinom, ga pohvalijo, povedo kakšno anekdoto ali šalo, ki so si jo zapomnili v povezavi z njim, ali pa povedo, da imajo njegovo knjigo. Zagotovo je on neka vstopna točka za pogovor, da ljudje malo vedo, kam me 'dati', ko me prvič vidijo."

Danes mu take primerjave niso več tuje, pri čemer se zaveda, da je on Matija, Martin pa je druga oseba. "Vsak je unikaten in ga je treba sprejeti takšnega, kot je. Upam, da ljudje ne pričakujejo, da sem tak kot Martin, ker bodo sicer razočarani," se pošali Matija.

Srednješolsko znanje je nabiral v litijski gimnaziji, po maturi pa se je vpisal na Teološko fakulteto. Svoje namere o duhovniškem poklicu med prijatelji, sošolci in znanci ni obešal na veliki zvon, v družini pa so zanjo vedeli že zelo zgodaj. Pri tem mu je zelo prav prišel nasvet starejšega brata duhovnika. "Od Martina sem dobil že veliko nasvetov, še preden sem vstopil v samo semenišče. En njegov klasičen nasvet je bil: Ostani normalen! (smeh). Pri tem mi pomaga on, moji domači in tudi živali na kmetiji."

Pri izbiri novomašnega gesla Eno je potrebno je črpal navdih pri Božjem služabniku škofu Frideriku Baragi, ki si je omenjene evangelijske besede izbral za škofovsko geslo. "Frideriku Baragi smo se doma vsak večer v molitvi priporočali za moje zdravje." Matija je namreč kot malček uspešno prestal operacijo na srcu. "Na splošno pa me te besede nagovarjajo tudi v tem, da je moje življenje smiselno samo zaradi Jezusa in da je potrebno samo eno. To je, da dam svoje življenje zanj."

Zadnje leto je kot diakon preživel na "praksi" v župniji Moravče. "Moravče se mi zdijo super poligon za učenje, kako živeti na župniji in biti med ljudmi. Poligon, kako biti duhovnik." Rad bivam v Moravčah in delam stvari, ki so mi naročene," je ob koncu pogovora še dejal novomašnik Matija Golob, ki se v prostem času rad odpravi na sprehod v naravo, prebira knjige, v zadnjem obdobju pa je začel nekoliko bolj zavzeto spremljati nogomet.

Želimo mu zvrhano mero Božjega blagoslova in poguma pri opravljanju pastirske službe.