Večina izmed nas, vsaj tako se zdi, ni poklicana v samostansko življenje. Čakajo nas kupi posode, ki jo je treba pomiti, sestanki, ki se jih moramo udeležiti, vzgajati moramo otroke, skrbeti za ostarele starše. In vendar mnogi ljudje – ne glede na to, ali so verni ali ne – hrepenijo po nečem, kar je značilno za samostane: po ritmu, po smislu in po miru.
Dobra novica je: ni treba biti menih, da bi črpali modrost iz samostanskega življenja. Življenjsko pravilo je lahko sidrišče za vsakogar, ki si prizadeva za življenje z namenom.
Zgodovinsko gledano beseda "pravilo" (regula) ni pomenila seznama predpisov, ki jih je bilo treba upoštevati, temveč bolj vodilo za rast k dobremu – kot mreža, ki podpira vinsko trto.
Samostanska pravila, kot tista, ki jih je zapisal sv. Benedikt, niso bila namenjena temu, da bi življenje zadušila, temveč da bi ga oblikovala. Molitev, delo, občestvenost in počitek so uravnotežila v dnevni vzorec, ki ga je bilo mogoče zvesto živeti desetletja, tudi v času negotovosti ali trpljenja.
Medtem ko v meniških skupnostih izrečejo uradne zaobljube, pa je vsak izmed nas poklican, da razloči, kako bo na edinstven način živel svojo poklicanost – bodisi v zakonski zvezi, kot samska oseba, v posvečenem življenju ali v nečem, kar se še razkriva. Razvoj nekoliko osebnega življenjskega pravila nam lahko pomaga odkriti ne le, kako živeti, ampak kako živeti dobro, na način, ki je v skladu z našo najglobljo istovetnostjo in darovi.
Jasnost
Z drugimi besedami: ni nam treba živeti v samostanu, da bi živeli jasno. Ni nam treba ob zori prepevati psalmov, da bi našli svetost. Potrebujemo pa ritem – način življenja, ki nas ohranja prizemljene, ko se množijo moteči dejavniki ali ko se pojavi utrujenost. Življenjsko pravilo nam pomaga, da rečemo da tistemu, kar je pomembno, in ne tistemu, kar ni pomembno, pa ne le v nujnih primerih, temveč vsak dan.
Geslo sv. Benedikta, ora et labora oz. moli in delaj, govori o tem. Njegovo Pravilo ni ločevalo svetega od vsakdanjega. Obdelovanje vrta, priprava obrokov, skrb za goste: vse to je bilo del istega življenja v molitvi. Tudi v našem življenju lahko delo, počitek in odnose oblikuje milost, če se vsega lotimo zavestno in z določenim namenom.
Nekateri ljudje si predstavljajo, da mora biti življenjsko pravilo zapleteno ali izjemno poduhovljeno. V resnici je lahko precej preprosto – ali pa se začne tako, da ponotranjimo nekatere redne navade. Sčasoma nas ta ritem začne oblikovati. Razkriva naš edinstven duhovni temperament in karizme – kaj nam daje življenje in kako smo mi poklicani, da dajemo življenje drugim.
Katekizem nas spominja, da sta "molitev in krščansko življenje neločljiva" (KKC 2745). Življenjsko pravilo to povezavo spoštuje. Ne gre za to, da naredimo več, temveč za to, da delamo tisto, kar je resnično pomembno – z namenom in v skladu z Božjim povabilom.
Dejansko vsi živimo po nekakšnem pravilu, tudi če ga ne poimenujemo. Vprašanje je: ali nas oblikuje v osebo, kakršna naj bi postali? Ne glede na to, ali ste študent, oče ali mati, upokojenec ali sveže spreobrnjen kristjan: življenjsko pravilo je namenjeno vam. Ne zato, da bi naredili vtis na kogarkoli. Ne zato, da bi pobegnili pred svetom. Pač pa zato, da bi živeli v njem – zasidrani, budni in živi.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
