Vemo, da je najstništvo občutljivo obdobje, polno vprašanj in zadreg, še zlasti pri odraščajočih dekletih. Pogosto jim je nerodno, da bi mame vprašale tisto, kar jih zanima, mame pa tudi ne vemo, kdaj, kako in na kakšen način bi pristopile k temam, ki so za dekleta vendarle pomembne.
Dobra novica je najnovejša knjiga Agate Hren, namenjena najstnicam, pa tudi njihovim mamam. 😉 Bere se kot lušten roman, v njej pa je polno dobrih nasvetov in razgrnjenih tem, ki punce zanimajo. Z avtorico knjige Samo za punce! smo poklepetali o njenih najstniških časih, o tem, kako se je lotila knjige, ter o njenih željah za odnos s hčerko, ko bo ta postala najstnica.
Kje si dobila idejo, da bi napisala knjigo za najstnice?
Ne morem reči, da sem vse življenje načrtovala, kako bom napisala knjigo za najstnice. Vedela sem, da bom kakšno knjigo enkrat najbrž napisala, ker so bile knjige od vedno velik del mojega življenja – in še vedno so, si pa nisem mislila, da bo ravno takšna tematika.
Potem pa me je življenje zapeljalo v ženske teme in sem zaradi tega dobila povabilo, da bi pisala rubriko Samo za punce v reviji Najst. Prvi članek s Karolino in Saro sem napisala leta 2018! Čez nekaj let, ko smo rubriko spremenili, se mi je po njima tako stožilo, da sem si rekla, da bi pa z njima z veseljem napisala še kakšno knjigo. In ostalo je zgodovina.
Kakšna si bila ti kot najstnica, kako se spominjaš same sebe?
Če sem iskrena, se svojih najstniških let spominjam s kepo v želodcu. Kot najbrž marsikatera najstnica, saj so to leta povečanega nelagodja – vse telesne spremembe, pa tudi iskanje svoje identitete, svojega mesta v družbi. Večinoma se spominjam stvari, za katere bi si želela, da bi se odvile drugače, ali na kaj bom, sedaj kot mama, bolj pozorna pri svojih otrocih. Se zavedam, da jih ne morem povsem zaščititi, a si želim, da iz svoje izkušnje zmorem potegniti nekaj koristnega za njih.
Pa vendar, ko si dovolim pogledati tudi onkraj tistega, kar me bode v oči, uspem videti veliko lepega! Že takrat sem pred očmi imela vizijo, krepila sem svoje talente, nisem se (preveč) ozirala na mnenje drugih in sem hodila svojo pot. Takrat se je začela rojevati ženska, kakršna sem sedaj.
Kaj si v odnosu s svojo mamo dobrega prejela?
Mami mi je bila zgled močne in delovne ženske, ki pa je živela tudi svojo kreativnost. Čeprav se zaradi nas in dela z ustvarjanjem ni več mogla veliko ukvarjati, je izkoristila vsako priložnost, da je lahko združila prijetno s koristnim – šivala je oblekice za moje Barbie punčke, sosedom aranžirala darila in krasila cerkev.
Ko sem bila majhna, mi je vsak večer brala in mi s tem privzgojila ljubezen do knjig, ki so mi pozneje pomagale vzgojiti moje misli, da sem jih znala ubesediti in ideje razviti.
Bila je tudi zgled družbeno-aktivne ženske – vključila se je kamorkoli, če je presodila, da se njeno pomoč ali prispevek potrebuje. Krepila je odnose z ljudmi in za mnoge tudi skrbela – kar počne še danes.
Ali opažaš, da se način pogovora med mamami in najstnicami spreminja? Da so pretekle generacije morda premalo pozornosti posvečale temu ali da niso znale pristopiti – je zdaj ta diskurz med mamami in hčerkami bolj odprt?
Da bi lahko odgovorila na to vprašanje, bi morala poznati več mam najstniških hčera. V mojih krogih so imeli prijatelji otroke nekoliko pozneje, pa še to so bili sami fantje! Se mi pa absolutno zdi, da so prišle pomembnejše teme, ki so pomembne za odraščajoče hčere, bolj v ospredje. Ko sem bila sama najstnica, ni bilo programov za mame in hčere ali za mame, kako podpirati svoje hčere na poti odraščanja. Sedaj pa je že cel kup delavnic, kamor lahko gredo mame s hčerami in jih lahko podpre v tej situaciji, v kateri so.
Naslednji projekt, ki sem si ga zadala, je, da obnovim program za mame hčera oziroma vse ženske, ki si želijo predati mlajšim generacijam žensk sporočilo o lepoti ženskosti – Skrinja ženske dediščine, ker se mi zdi nujno v naš prostor vnesti več tega. Torej, da dojamemo, kako je biti ženska res nekaj lepega in kako negovati povezanost z mlajšimi ženskami, kako jih spodbujati in podpirati.
Kakšen odnos si želiš s svojo hčerko, ko bo najstnica? Kako boš pristopala, ko bo prišel čas, da jo bodo zanimale teme, ki so v knjigi?
Na prvem mestu hrepenim po tem, da bi bila povezanost med nama živa, da bi jo znala začutiti. Želim si, da bi v času odraščanja imela že izoblikovan družabni krog podpore – torej mame in hčere, s katerimi si delimo podobne vrednote, da se bodo v pozitivno smer lahko oblikovale skupaj.
Potem pa bom videla sproti, kakšne vse ideje bom dobila. Sem previdna, da zaradi svojega dela nje ne bi vzela kot svoj projekt in jo s temi tematikami preveč zasipavala. Želim, da bi ji zmogla prisluhniti in iti v njenem tempu.
V čem je tvoja knjiga drugačna od knjig na trgu, ki so namenjene najstnicam?
Če sem iskrena, preostalih nisem niti odprla – oziroma sem! Enkrat sem na kazalu odprla prav nek priročnik za dekleta, ker so me zanimale teme, ki jih je knjiga pokrivala, pa me je vse minilo – cel kup nasvetov se mi je zdelo ne samo slabih, ampak celo škodljivih (recimo sploh tisti, ki so leteli na odnose med fanti in puncami).
Prav tako so zgodbe tisto, kar najbolj nagovarja. Priročniki so mnogokrat suhoparni in se jih da sestaviti, če bi samo vtipkal tematike v spletni brskalnik – jaz pa sem si želela, da bi med branjem uživali, da se te tema lahko dotakne globlje.
Kako si obdelala še posebej "občutljive" teme, ne da bi povedala preveč in s tem ranila občutljivost, tudi nedolžnost deklet, ki bodo knjigo brale?
Na jezik sem bila še posebej pozorna, da je bil nežen – da ni šokiral, da ni prizadel, hkrati pa je temo odstrl in dal vanjo vpogled. Sicer se mi zdi, da veliko tem vseeno ni bilo preveč delikatnih, a pri preostalih sem si pač želela, da bi pokrile širši spekter zrelosti deklet – tiste zrelejše bodo točno vedele, o čem govorim, in zaznale sporočilo, ki ga predajam, tistim mlajšim pa sem s tem predala neko idejo, ki bo dozorela z njihovimi izkušnjami.
