Štirje načini, kako spodbuditi otroka k samostojni igri

Če se otrok igra samostojno, ne pomeni, da je osamljen. Prej je to priložnost, da sam ustvarja in raziskuje, brez posredovanja druge osebe. Postopoma odkriva, da lahko neko idejo izpelje do konca, sam kroji igro in rešuje težave.

V vsakodnevni rutini, ki jo pogosto prekinjajo navodila, zasloni ali nadzorovane dejavnosti, je ta vrsta igre več kot dobrodošla. Psihiater Patrice Huerre v svoji knjigi Igra, motor življenja pojasnjuje, da "ima igra bistveno vlogo pri otrokovem kognitivnem, čustvenem in psihološkem razvoju".

Nekaj ​​preprostih prilagoditev lahko naredi veliko razliko. Predstavljamo štiri, ki upoštevajo tudi starost in temperament vašega otroka.

Otroku se ni vedno lahko igrati samostojno, če okolje ni ugodno. Njemu prilagojen kotiček – manjša miza, nizka polica, preproga – je lahko dovolj. Ne gre za to, da prerazporedimo celoten prostor, temveč za to, da so mu igrače vidne, dostopne in enostavne za shranjevanje.

Ta jasen okvir mu pomaga, da se igra sam, brez prisotnosti odrasle osebe. Za prosto igro torej potrebuje določeno igralno površino.

Dolgčas pogosto dojemamo kot praznino, ki jo je treba zapolniti, čeprav je v resnici lahko sprožilec. Otrok, ki ni nenehno voden, se nauči iskati in preizkušati. Če ga animiramo vsak trenutek, ostaja v coni znanega in varnega.

In prav v teh "dolgočasnih" trenutkih se rojevajo ustvarjalni impulzi. Pustiti otroku neorganiziran čas, brez zaslonov in brez navodil ni zanemarjanje. To oklevanje, ki je za odrasle neprijetno, je za otroke pogosto plodno. Sprva se ne zgodi nič ... potem pa se rodijo domiselne ideje.

Igra ni nekaj, s čimer lahko kar improvizirate. Otrok, ki se je od nekdaj igral z odraslo osebo, se na začetku ne bo zmožen eno uro igrati samostojno. Najbolje je začeti z nekaj minutami, mu ponuditi preproste, njemu poznane pripomočke, in nato postopoma povečevati odmerjen čas za igro. Otrok se bo navadil, odkril, da lahko nadaljuje brez pomoči, in začel pri tem uživati.

Postopnost je ključnega pomena. Zagotavlja, da otrok tega časa ne doživlja kot nekaj, kar ga osami od drugih, temveč kot prostor za raziskovanje v svojem tempu. Počuti se kompetentnega in prav ta občutek ga spodbuja k novemu začetku.

Otroci se učijo predvsem s posnemanjem. Če se odrasla oseba usede in v tišini rešuje križanko ali sudoku, to še podkrepi pomembnost tovrstne tihe dejavnosti. Otrok vidi, da se je mogoče igrati sam, in v tem začne uživati. Razume, da ta čas ni kazen ali oblika dolgčasa, temveč normalen in prijeten način, da se zaposli sam.

Spodbuda otroku, da se igra sam, ne pomeni umika, temveč mu s tem damo prostor, da sam preizkuša stvari. Ta samostojni čas ne izključuje skupnih trenutkov: skupna igra, branje in klepet so še vedno bistveni. Vendar pa je védenje, kako se zaposliti, četudi za nekaj minut, dragocena veščina, ki se gradi postopoma in prinaša številne koristi: otroku in vsem okoli njega.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie.