“Velikokrat slišimo godrnjanje nad mladimi, meni pa se zdijo čudoviti”

Ana Špeh je 22-letna študentka razrednega pouka, ki jo veseli in napolnjuje delo z otroki in mladino. Aktivna je pri Združenju animatorjev Oratorija, kjer sodeluje pri pripravi dogodkov za animatorje, in pri pisanju priročnika za oratorij. Je mentorica na usposabljanjih salezijanskih animatorjev, deluje v ekipi Salezijanske mladine, je animatorka na Uskovniških tednih in Postnih duhovnih vajah. V župniji Cerknica je bila devet let zavzeta oratorijska animatorka, zdaj pa je zadolžena za usposabljanja novih oratorijskih animatorjev.

1. Kakšen je zate idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Idealno je takrat, ko se zbudim brez budilke, ko slišim ptičje petje. Sobo imam obrnjeno proti vzhodu in prvi sončni žarki posijejo ravno k meni.

2. Ko se zjutraj pogledaš v ogledalo, si rečeš …?
Zjutraj se mi velikokrat mudi in pred ogledalom ne preživim veliko časa. Takrat le poskrbim, da sem "za v svet" in da se takšna, kot sem, dobro počutim.

Pogled v ogledalo pa sicer pogosto bolj povezujem s človekovo notranjostjo kot z zunanjostjo. V novem dnevu mi je spodbuda, da delam tako, da se bom naslednjega dne z mislijo na vse delo in odnose spet lahko pogledala vanj. Pri tem mi pomaga zgled Marije in vprašanje: "Kako lahko danes živim po Marijinem zgledu?" To mi pomaga držati smer.

3. Biti urejena je zate pomembno, ker …
Ker se mi zdi, da s tem pokažem spoštovanje do drugih, do sebe in do stvarstva. V osnovi smo vsi ustvarjeni kot odsev Lepote in zdi se mi prav, da jo ohranjamo. Sama imam rada preprostost, ne uporabljam pudra, na znamenja in pegice raje gledam kot na znak, da si Bog vzame čas za detajle, ko si zamisli vsakega od nas.

4. Kje se je začela tvoja pot dela z mladimi in kako se je odvijala?
Študiram razredni pouk in poslanstvo učiteljskega poklica sem čutila v sebi že od malih nog. Ko sem ugotovila, da ne bom mogla biti princeska, sem si zadala, da bom učiteljica. To je bila druga najboljša možnost.

Pred devetimi leti sem se začela ukvarjati z oratorijem v Cerknici in se priključila animatorski skupini, ker sem si želela delati z otroki in ker mi je veliko pomenila tudi skupnost. V tistem obdobju sem od župnijske mladine res veliko prejela. Začela sem kot oratorijska, nadaljevala kot birmanska animatorka, imeli smo mladinsko skupino, bila sem skavtinja, pela sem v pevskem zboru. Počutila sem se, da tja spadam in pripadam. V času korone sem čutila, da lahko nekaj dam še kje drugje in sem iskala priložnost, da razprem svoja krila.

Ves čas me je spremljal zgled gospoda Vidica, spomnim se, kako me je vabil na Uskovniške tedne. Zdaj mi je žal za vsako leto, ko nisem šla. Tisto leto sem si rekla: "Uskovniškim tednom še dam priložnost, potem bom pa videla." Na Uskovnici mi je neki duhovnik rekel: "Ana, v življenju moraš reči: Zgodi se." Moja prva misel je bila, da nisem tako pogumna, a sem vseeno sklenila kompromis z Bogom in se odločila, da bom naslednja dva meseca vsemu, kar se mi bo zdelo, da je od Boga, rekla "zgodi se". To sta bila najboljša dva meseca mojega življenja. Zame se je takrat vse spremenilo, postopoma sem se začela vključevati v skupine, v katerih sem aktivna tudi danes. Rekla sem: "Zgodi se."

Prehod ni bil enostaven, ker sem bila vedno navajena biti v skupini, zdaj pa sem kar naenkrat šla povsod sama. Kdaj pa kdaj se mi je zdelo pretežko, ampak vedno sem čutila, da je vredno.

5. Kaj prejmeš zase na duhovnih vajah, na katerih si animatorka?
Vedno si mislim, da se imamo animatorji bolje kot udeleženci. Skupaj se pripravljamo, res smo močna skupnost. Je pa pri prostovoljstvu čisto zares tako, da več dobiš, kot daš. Ko se pripravljam na Uskovniške tedne, vsebinsko največ dobim skozi priprave, saj vsa vprašanja, o katerih pozneje debatiramo v skupinah, zastavim najprej sebi in nanje odgovorim, oblikujem svoje mnenje in svoj pogled, da lahko potem svetujem in vodim pogovor.

Sicer pa mladina tako dobro razmišlja, vedno znova mi odpirajo mi oči. Velikokrat slišimo godrnjanje nad mladimi, meni pa se zdijo čudoviti! Ogromno se naučim od njih: o svetu, o odnosih, o sebi, o njih.

Kar mi ostaja na koncu, pa je veselje, ki ga čutim tam, in zavedanje, da sem nekaj naredila za mladino, da se je morda nekje nekaj premaknilo, da se nekdo počuti malo bolj sprejetega, malo bolj razumljenega, da je bil slišan, viden. V osnovi smo ustvarjeni, da imamo radi druge. In jaz imam res rada ljudi!

6. Kako prostovoljstvo vpliva na tvoje življenje, morda na tvojo poklicno pot?
Mislim, da je prostovoljstvo utrdilo mojo odločitev za študij. Sicer se velikokrat srečam z učitelji, ki so obupani in jim je težko – to me kar prizadene. Srčno upam, da bom temu delu resnično kos, da bom čez 20 ali 40 let še čutila vsaj delček zanosa, ki ga čutim zdaj.

Prek prostovoljstva sem oblikovala pristop, po katerem želim delati z učenci. Salezijanci poznajo preventivni vzgojni sistem, kjer je zelo pomembna asistenca, vzgojna navzočnost – ravno to, da otroke res vidiš in slišiš, da se jim približaš tudi v neformalnih situacijah, v igri, med pogovorom. Delala bom v vzgojno-izobraževalni ustanovi, pa se mi zdi, da ljudje večkrat pozabimo prvi del. Ta vzgojni del čutim kot popotnico, ki jo prejemam pri salezijancih.

Ko pomislim, koliko otrok bo šlo "skozi moje roke", čutim veliko odgovornost in spoštovanje do tega poklica ter skrb, da moram res delati dobro.

7. Kakšen je tvoj večerni ritual, ki te umiri?
V postnem času sem začela z branjem evangeljskih odlomkov kar po vrsti. Zvečer preberem odlomek iz Svetega pisma, ki me nato nagovarja skozi ves naslednji dan. Veliko mi pomeni štetje blagoslovov, ki sem jih prejela čez dan, na koncu pa se obrnem na Boga tudi s prošnjami in molitvami.

8. S čim, kje in kako se duhovno napolniš?
Duhovne vaje so nekaj, kar me res napolni, ampak sem v prvi vrsti tam za mlade. Veliko mi pomenijo Srečanja z Bogom in Adventni vikend z Bogom, ki so sredi animatorstva ena redkih izkušenj, ki jih imam kot udeleženka.

Tudi družina in prijatelji so mi velik zgled in močna opora. Skupaj imamo globoke ali pa čisto vsakdanje pogovore, molimo drug za drugega, si stojimo ob strani – z njimi lahko bolj zares živim svojo vero. Pa svete maše, prej omenjeno branje Božje besede ter praksa hvaležnosti. Vsak večer si želim najti tri stvari, zaradi katerih bi bila pripravljena skozi isti dan še enkrat. Iskanje blagoslovov, iskanje dobrega mi je pomagalo to tudi lažje videti.

9. Izkušnja, za katero si v življenju najbolj hvaležna, in kaj si se iz nje naučila?
Odprtost za "zgodi se" pred štirimi leti. Največja sprememba je bilo zaupanje. Velikokrat nam tega manjka, tudi meni. Iz primanjkljaja zaupanja pride veliko strahu in negotovosti. Iz te izkušnje sem dobila potrditev, da Bog zame pripravlja vredne poti, vredne odnose, izkušnje, spomine. Prek različnih ljudi, odnosov, dela, tudi neuspehov sem sama sebe spoznala v drugi luči, spoznala sem svoje prej še neodkrite globine. Zdi se mi, da sem danes korak bližje temu, kar si je Bog zamislil zame.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Ker vem, da so nam dane posebne lastnosti, ki niso šibkost, kot bi se komu utegnilo zdeti, ampak moč z velikim potencialom za nekaj dobrega. Marijin zgled moči vidim v tem, da je bila lahko nežna, mila, odločna, predana in polna zaupanja hkrati. Mislim, da ima ženska v svojem bistvu čut za človeka, za otroka, željo poskrbeti za bližnjega, veliko kapaciteto, da ima bližnjega rada zastonjsko ...

Pred približno desetimi leti so mladinsko skupino v naši župniji obiskali gostje iz Zavoda Živim in nam predstavili duhovno posvojitev nerojenega otroka. Gre za molitev, ki devet mesecev podpira starše tega otroka, da se lahko odločijo za življenje. Od tistega dne dalje po zgledu duhovne posvojitve molim zanje in na te otroke me veže posebna vez.

Včasih se mi zdi čudno, ko ljudje pravijo, da bi morali vsi opravljati iste naloge. Mene na primer veselijo kuha, peka in šivanje, po drugi strani pa vem, na koga vse se lahko zanesem, če mi kaj ropota v avtu. 😊 Ta različnost dela celoto.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.