Tako življenje kot zdravje sta dragocena Božja darova. Ko sodelujemo v športnih dejavnostih, ko na pozitiven način uporabljamo svoje zdravje in telesno moč, s tem slavimo Boga.
Papež Leon XIV. je o koristih športa spregovoril v nedavnem nagovoru ob jubileju športa. Pa si poglejmo nekaj razlogov, zakaj je po njegovem mnenju šport "dragoceno sredstvo za urjenje v človeških in krščanskih krepostih".
1SODELOVANJE IN TIMSKO DELO
V naši družbi, ki je pretirano usmerjena v posameznika, je težko najti načine, kako se srečevati in povezovati s soljudmi. Šport nas približa Bogu kot način sodelovanja in zbliževanja z drugimi.
Papež Leon je dejal:
Prvič, v družbi, zaznamovani z osamljenostjo, v kateri je razjarjeni individualizem premaknil težišče z "mi" na "jaz" in na koncu povsem spregledal drugega, šport – posebej ekipni – uči vrednote sodelovanja, skupne hoje in pripadnosti.
To je, kot smo rekli, v samem srcu Božjega življenja (prim. Jn 16,14-15). Šport lahko torej postane pomembno orodje sprave in srečevanja: med narodi ter znotraj skupnosti, v šolah, na delovnih mestih, v družinah.
2DEJANSKO TELESNO DELO
Virtualne motnje so povsod, šport pa nas odvrne od zaslonov, da smo dejansko telesno navzoči. Pravilno razporejeno telesno delo je naravna rast v kreposti.
Papež Leon je dejal:
Drugič, v vse bolj digitalni družbi, v kateri tehnologija zbližuje oddaljene ljudi, pogosto pa ustvarja razdalje med tistimi, ki so si telesno blizu, se šport izkaže kot dragoceno sredstvo za združevanje posameznikov, za bolj zdravo zavedanje lastnega telesa, prostora, napora in dejanskega časa. Preprečuje skušnjavo, da bi pobegnili v virtualne svetove, ter pomaga ohranjati zdrav stik z naravo in resničnim življenjem, kjer se izkuša pristna ljubezen (prim. 1 Jn 3,18).
3PRIZNAVANJE LASTNIH OMEJITEV
V družbi, ki spodbuja takojšnjo zadovoljitev, zlahka pomislimo, da lahko vse opravimo sami – da ne potrebujemo drugih, da ne potrebujemo Boga.
Toda ko se srečamo s svojo človeško šibkostjo in omejitvami, se soočimo z resnico, da brez Boga ne moremo storiti ničesar. Šport se lahko zoperstavi naši težnji, da bi o sebi mislili, kako smo brezhibni, in nas namesto tega nauči, kako pomembno je, da vztrajamo.
Papež Leon je dejal:
Tretjič, v naši tekmovalni družbi, kjer se zdi, da si življenje zaslužijo le močni in zmagovalci, nas šport uči tudi izgubljati. Z učenjem umetnosti poraza nas primora, da se soočimo z eno najglobljih resnic človeškega stanja: svojo krhkostjo, omejitvami in nepopolnostjo.
To je pomembno, saj prav z izkušnjo te krhkosti svoja srca odpiramo upanju. Športnik, ki nikoli ne naredi napake, ki nikoli ne izgubi, ne obstaja. Prvaki niso nezmotljivi stroji, temveč resnični možje in žene, ki tudi po padcu najdejo pogum, da znova vstanejo.
Pravi športnik
Papež Leon je svoje premišljevanje sklenil s primerjavo Boga s športnikom:
Janez Pavel II. je zadel žebljico na glavico, ko je dejal, da je Jezus "pravi Božji športnik", saj sveta ni premagal z močjo, temveč z zvestobo ljubezni.
Vsakokrat, ko si nadenemo športne copate ali stopimo na igrišče, imamo priložnost, da posnemamo tega "pravega športnika", ko ponižno in vztrajno igramo po svojih najboljših močeh. To "urjenje v kreposti" je igra, ki jo je vredno igrati do konca življenja.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
