Miha Vrbinc se predstavi kot Tinin mož in oče Metke, Petre, Jakoba in Filipa. "Vse bolj se zavedam, da si tega nisem zaslužil, ampak je vse, kar prejemam kot mož in oče, dar. Hvaležen sem, da mi je bila dana milost biti kristjan, kar daje okus in vonj mojemu življenju." Po poklicu je farmacevt, njegovo delo "vodi misel na ljudi, ki jim sadovi mojega dela pomagajo lajšati zdravstvene težave. Zavedam se, da ne morem ničesar narediti sam, ampak za to potrebujem sodelavce, s katerimi se razumemo, se spoštujemo in imamo pred seboj iste cilje."
V prostem času rad in veliko bere. V zadnjih letih so ga močno prevzeli moški pohodi in odmiki v okviru DiŽ-a. "Kar mi je bilo včasih odveč (hoja), mi je sedaj postalo veliko veselje (podobno kot sv. Frančišku ob srečanju z gobavcem 😊)." Podrobneje ga spoznajte v rubriki Moške skrivnosti.
Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Prednost sem vedno vsaj na načelni ravni dajal ženi in otrokom, vendar mi to v začetku ni najbolj uspevalo. Veliko je bilo podaljševanja dela in službenih poti, tako da sem manjkal tudi na kakšnem družinskem praznovanju. Zdaj poskušam delo opraviti v "normalnem" času, tako da sem lahko dejansko več doma. Ko pridem iz službe, me doma čaka še eno, bolj pomembno delo; biti "na polno" prisoten v družini. Pri dveh fantih najstnikih zna biti precej naporno, saj bi rezultate svoje vzgoje z ženo rada videla takoj, se pa zavedam, da je to tek na dolge proge, ki zahteva veliko "švica", vztrajnosti in potrpežljivosti, a se splača.
Svoj prosti čas posvečam aktivnostim, ki me bogatijo kot moža in očeta. Z ženo sva tako člana ene od zakonskih skupin v naši župniji, sem koordinator moške skupine in član župnijskega pastoralnega sveta, s čimer vsaj malo vračam, kar sem prejel in še prejemam v naši frančiškanski župniji svetega Lenarta v Novem mestu.
V prostem času si vzamem čas za tek, z ženo pa greva vsaj enkrat na teden na bližnjo Trško goro, da sebe in svoje bližnje priporočiva in izročiva v Marijino varstvo.
Kako razvajate svojo ženo?
Veliko mi pomeni, da si z ženo skozi dan izmenjava sms z Božjo besedo, ki naju je nagovorila. Potrudim se, da greva na kakšen randi, običajno je povezan s pohodom v neznano, lahko pa je preprosto razvajanje ob večerji ali v kavarni. Včasih ji v torbico, ki jo vzame v službo, "podtaknem" kakšno sladko presenečenje ali pa prinesem šopek, ki mi posebej pade v oči v cvetličarni. Razveseli jo tudi skuhano kosilo ali pomita posoda; posebej slednje ni med mojimi najljubšimi opravili. Vem, da zadovoljna žena pomeni tudi zadovoljnega moža, tako z motivacijo za razvajanje nimam težav. Najino skupno zadovoljstvo je, da sva enostavno skupaj.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Zdi se mi, da sem se moral v zakonu ponovno naučiti pogovarjati. S tem sva rasla skupaj z ženo: da nisva "ugibala", kaj drug od drugega pričakujeva, kar je sprva prinašalo veliko razočaranj in slabe volje, ampak sva si začela preprosto pripovedovati svoja pričakovanja.
Ker sem po poklicu naravoslovec, sem se naučil zelo racionalno gledati na vse, kar se dogaja okrog mene, tudi v družini. A življenje ni le razum, ampak tudi srce, in tega je pogosto premalo.
Meni je čustva kar težko pokazati, pogosto jih še sam ne prepoznam, tako da se jih učim ubesediti na primeren način. Vloga očeta je nenadomestljiva tako v družini kot v družbi, tako da me javno marginaliziranje te vloge precej boli. Vem pa, da je moje mesto najprej v zakonu in družini, šele potem pride na vrsto vse ostalo.
Ženi rad priskočim na pomoč v kuhinji ali na vrtu, ker vem, da jo to razveseljuje. Veseli me, da jo lahko razveselim. O ženi pred drugimi ne govorim grdo, čeprav je to danes precej pogost "hobi" v družbi. Če naju kaj moti, se o tem pogovoriva midva in tega ne razlagava prijateljem, sodelavcem … Če nimam česa lepega povedati pred drugimi, tudi kritiko zadržim zase.
Ne zanašam se (več) samo na lastne sposobnosti, ampak izročam Bogu ženo, otroke, prijatelje, sodelavce … Predvsem pred otroki se ne delam popolnega, priznam, da česa ne vem ali ne zmorem, se pa potrudim, da naredim najboljše, kot zmorem po svojih sposobnostih. S tem ne izgubljam avtoritete očeta. Dostikrat se spomnim na besede Jožeta Pluta: "Kar je dobrega, je od Boga, ostalo je moje."
"Očetovstvo me izpolnjuje, ker …?"
Otroci so si tako različni, da univerzalni vzorec pri vzgoji "ne prime". Trudim se, da sem na razpolago, ko so otroci pripravljeni na kakšen odprt pogovor. Pri očetovstvu me izpolnjuje, da dan ni enak dnevu, ker tudi sicer ne maram rutine. To sicer ni vedno lažja pot, ampak zavita, z veliko ovinki in postanki. Vsak dan pride kaj novega, o čemer se lahko pogovarjamo, razčiščujemo in dogovorimo.
Bolj kot besede štejejo dejanja, pri tem so otroci moje najboljše ogledalo. Ne "šparajo" se, ko je treba povedati, kaj jih moti. Tega sicer ni prijetno slišati, vendar je tudi to del rasti, da se naučijo argumentirati svoje nestrinjanje.
Ne vztrajam za vsako ceno pri svojem, ampak jim pogosto dam prav, saj tudi tako rastemo skupaj. Za otroke želim, da bi si postavili dovolj visoke življenjske cilje, da bi v polnosti spoznali svoje darove in jih pomnožili. Sadove svoje vzgoje bi sicer raje videl hitreje, se pa zavedam, da je to delo na dolgi rok. Molim za svoje otroke, da bi se vrednote, ki jih želim posredovati, usedle v srce in obrodile ob svojem času. Velika skušnjava je lahko, da otroke začnemo ocenjevati po njihovih dosežkih. Imam preprosto rad takšne, kot so, ker so moji. 😉
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Premalo poznamo svojo vero in pogosto ostajamo na "birmanskem" nivoju. Zadnja leta zavestno in dosledno prebiram Božjo besedo in šele sedaj opažam, kako očitna znamenja Bog pušča v mojem življenju: tako po Besedi kot po ljudeh, ki jih srečujem. Bog mi pošilja sledi tudi na poteh, po katerih hodim. Ko sva lani jeseni z ženo hodila proti Kureščku, se je najina pot izrisala kot rožni venec. To je tudi sicer molitev, ki naju najbolj povezuje.
Laiki moramo prevzemati vedno večjo vlogo v Cerkvi, saj lahko "odnesemo" duhovnikom mnoga opravila, ki jih lahko naredimo mi, da se lahko bolj posvetijo temu, za kar so poklicani in posvečeni. Iz ljubezni do Cerkve moramo spregovoriti o tem, kako sami vidimo njeno prihodnost. Imamo pa obljubo, ki nam daje razlog veselja in upanja (Mt 28, 20), tako da me za njeno prihodnost ne skrbi.
V svetu opažam, da se preveč 'primejo' besede brez vsebine, da prevečkrat izstopijo najglasnejši, čeprav so polni praznih besed. Marsikdaj bi lahko molčali, ko je treba molčati, molčimo pa tudi takrat, ko bi morali spregovoriti zelo glasno. Pri tem se nam je v Sloveniji tako težko izpostaviti za svoje krščanske vrednote in raje vztrajamo v ponižni drži iz časov, ko je bilo krščanstvo porinjeno v zakristije.
V Sloveniji opažam, da se oddaljujemo od ponosa, da lahko živimo v svoji državi. Del naše travmatične zgodovine je še vedno vzrok za delitve. Mislim, da našo generacijo čaka naloga, da dostojno pokopljemo vse svoje mrtve, kar je osnova naše civilizacije, in tako stopimo na pot zdravljenja naroda. Tudi to je del naše identitete, vendar sem prepričan, da lahko skupaj zadihamo bolj svobodno, ko bo prišlo do sprave tudi na tem področju. Prav tako pogrešam odkrit dialog med različno mislečimi, preveč nas delijo "proti" in premalo je skupnih "za".
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Pogosto razmišljam o tem, kakšno sled puščam s svojim življenjem. Zelo me nagovarjajo odhodi bližnjih, ki so zaznamovali moje življenje, v večnost. Ne le domačih, ampak tudi prijateljev mojih let. Težko je razumeti, zakaj jih je Bog že poklical k sebi, ko je bilo še toliko načrtov pred njimi, vendar v veri verjamem, da imam priprošnjike, ki sem jih osebno poznal in se lahko obračam nanje. Smrt mi veliko govori o življenju in zato ni nekaj, česar bi se moral bati. Razmišljam tudi o svojcih, ki se trudijo zapolniti praznino, ki je ostala, obenem pa zmorejo črpati moč tudi iz let, ki so jih preživeli skupaj. Zame so velik zgled (za)upanja, ker svojo moč črpajo iz Božje volje.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Precejšnjo spremembo v mojem življenju je pomenila vključitev v skupino Exodus 90, v kateri smo se na poseben način povezali možje in fantje iz župnije. Pri tem se spremljamo, spodbujamo in podpiramo. To prakticiramo že nekaj let in ta "podaljšan" postni čas je res duhovno napolnjen.
Izpolnjujejo me tudi pričevanja zakoncev v zakonski skupini, mož v moški skupini ter Božja znamenja, ki jih precej bolj opažam, saj Bog veliko dela opravi po bližnjih in ljudeh, s katerimi se dnevno srečujem. Edino, kar moram storiti, je, da imam odprte oči in srce.
Z ženo si vzameva vsaj en vikend v letu za duhovne vaje, kjer napolniva svoje duhovne baterije. Osebna vera naju opogumlja, da stopiva iz cone udobja, da greva naprej, zato z njo odpade tudi marsikateri strah. Dan začnem s prebiranjem dnevne Božje besede, ki je živa, napisana za današnji dan. "Potapljanje" v Božjo besedo vedno prinese nekaj novega, novo širino in globino.
Prizadevam si, da bi prepoznaval in izpolnjeval načrt, ki ga ima Bog zame. Po naravi sem precej optimističen in v zadnjem času me močno nagovarjajo besede: "Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi," (Rim 12,12). Zavedam se, da nisem gospodar svojega življenja, ampak ga v rokah nosi dobri Bog.
