Na koncu doline med dolenjskimi grički v vasi Dvor stoji domačija pri Lekcu, na kateri je odraslo šest fantov. Dva od njih sta izbrala duhovniško pot – najstarejši Martin Golob, župnik v Grosupljem, in peti Matija Golob, letošnji novomašnik. Poleg njiju so tudi v širši družini bogato obdarjeni z duhovniškimi oz. redovnimi poklici, med drugim imata mama Anica in oče Tine vsak po enega brata duhovnika. Očetov brat Lojze je celo zaslužen za to, da sta se Anica in Tine pred skoraj štirimi desetletji sploh spoznala – bil je namreč duhovnik na Homcu, rojstni župniji mame Anice.
Golobove smo obiskali pred novo mašo, ki jo bo Matija v župnijski cerkvi sv. Martina v Šmartnem pri Litiji pel 6. julija. Sproščenemu in smehu polnem pogovoru sta se poleg staršev in novomašnika pridružila še Tomaž z ženo Evo in tremi otroki (Urško, Filipom in Tomažem), ki sta si življenje ustvarila na domači kmetiji. Poročena sta tudi Luka, ki ima z ženo Nino hčerko Nežo, in Peter z Evo. Najmlajši Blaž pa je še študent.
Poleg kmeta je duhovniški poklic v vaši družini najpogostejši. Kako vam uspeva, kdo moli za duhovne poklice?
Tine: Malo molimo in veliko delamo, tako pride poklic. Molimo vsak dan, a ne pretiravamo. Smo običajni kristjani, nedeljniki, kot vsi drugi farani.
Anica: Za duhovne poklice smo od nekdaj molili. Očenaš za duhovne poklice je pri nas reden.
Hvala, ker nas berete
ekipa Aleteie
Kako je biti oče, mama, brat duhovniku?
Anica: Nama je v čast, da sva lahko starša duhovniku. Vedno smo bili ponosni na Lojzeta (Goloba, op. a.) in na Francija (Šuštarja, op. a.). Že ko sva se spoznala, je Tinetov brat Lojze dejal, da bova še midva kakšnega imela. Nikoli nikogar nisva silila v noben poklic, pustila sva jima njihovo oz. Božjo voljo.
Matija: Prej sta kakšen dvom zasejala. (smeh)
Tomaž: Če se je kateri od njiju kaj pritoževal nad semeniščem, je ati rekel, naj gre ven in ne hodi več nazaj.
Tine: Prav je, da pred posvečenjem dobro razmisli, drugače je lahko velika škoda zanj, za družino, za faro … za vse.
Tomaž: Moraš pa kot brat duhovnika tudi sam paziti na obnašanje, kaj delaš in kaj govoriš. Sploh, če je, kot je Martin, poznan tudi širše. Njuna služba tudi nas spodbuja, da se trudimo biti boljši kristjani.
Kaj je o bratu Matiju povedal župnik Martin? Prisluhnite:
Med Martinom in Matijem je kar nekaj let razlike. Pri katerem ste bili bolj presenečeni ob odločitvi za duhovniški poklic?
Anica: Nikoli nisva bila presenečena, to so nosili s seboj.
Tine: Ko je moj oče umrl, sta mi bila Martin in Tomaž pri delu desna roka. Ko sva enkrat molzla krave, mi je Martin povedal, da gre v lemenat. Takrat je bil to zame kar šok, bilo mi je težko. Ene delovne sile ne bo več. A je veliko hodil domov, včasih je tudi ušel iz semenišča, da je pomagal. Potem smo se navadili. Pri Matiju je bilo drugače ...
Tomaž: Matija je že od majhnega govoril, da bo duhovnik. Martin ni nikoli, bil je bolj živ, rad je bil v družbi, imel je veliko prijateljic, sicer nikoli nobene punce. Njegova odločitev je bila takrat tudi za družbo in mladino šok.
Kako se spominjate Matijevih otroških let, ko je govoril, da bo duhovnik. Ima kakšno tako zgodbo kot papež Leon XIV.?
Tine: Nikoli se ni igral duhovnika, je pa že pri sedmih letih napisal pismo, da bo duhovnik.
Anica: »Jaz sem Matija, ko bom zrasel, bom duhovnik …«
Matija: … najprej bom kaplan, potem župnik, na koncu bom pa papa Benedetto XVII. (smeh)
Anica: Ko je Martin šel za duhovnika, je bil Matija malce užaljen, češ, ali bom jaz zdaj lahko šel.
Matija, se je bilo zaradi brata duhovnika kaj težje odločiti za duhovniško pot?
Matija: Ne. Ko je šel Martin v semenišče, sem imel devet, deset let in nisem več na glas govoril, da bom duhovnik.
Anica: Je pa imel težave z glasom, celo srednjo šolo je mutiral. Pred tem je bral berila, v šoli nastopal, potem pa ni mogel.
Matija: Zaradi tega sem celo pomišljal o duhovniškem poklicu, bilo mi je težko, da bi ljudje poslušali tak glas. Pomislil sem celo, da bi šel v samostan za brata ali bom pač doma stric. A po obisku pri fonetičarki in logopedinji se je z nekaj vajami glas uredil.
Kako vama je uspelo, da so vsi sinovi ostali zasidrani v veri?
Tine: Nikoli jih nisva silila v cerkev.
Anica: Ker sicer nismo nikamor hodili, je bilo vedno lepo iti k maši.
Matija: In ni bilo samoumevno, da si šel k maši, za to si se moral kar potruditi. V nedeljo je treba vstati še bolj zgodaj kot ostale dni in najprej poskrbeti za živino. Ob tridnevju, ko je maša zvečer, nismo mogli iti vsi v cerkev. Če si se pa slučajno kdaj upiral, so ti pa že bratje rekli, da si beden.
Tomaž: Maša je bila vedno nekaj boljšega.
Tine: Moja žena Ani je kar malo stroga za te stvari. Zjutraj me je bolel križ, a je bilo do večera toliko bolje, da sem bil dober za k maši.
Anica: Če lahko krave molze, bo pa že v cerkvi sedel. Nikoli pa se ni nihče z mašo izognil delu.
Kaj so bili za vaju največji izzivi vzgoje, sploh ob dejstvu, da sta imela šest fantov?
Tine: Kaj je bilo luštno! Ves čas smo bili skupaj, vse smo skupaj delali, noben ni hotel biti pri mami, razen Matija ji je rad pomagal. In tudi stari mami je rad delal družbo. Ko smo živeli v skupni hiši z mojimi starši, so po očetovi smrti fantje stari mami radi delali družbo. Najbolj se ji je priljubil Matija.
Anica: Vesela sva bila vsakega otroka. Kasneje so vzgajali drug drugega. So pa vedno imeli dovolj dela in zaposlitve. Najtežje je bilo ob deževnem vremenu, ko so bili vsi v hiši, takrat je bilo bolj pestro.
So kdaj kaj ušpičili?
Anica: Seveda so, a nikoli ni šlo čez rob. Zvečer so bili vedno prijatelji. Imeli smo dogovor, da skupaj zmolimo in si odpustimo. Vsak večer je eden od otrok molil naprej, običajno tisti, ki je bil najbolj jezen.
Matija: Tako si moral premagati mulo.
Eva: Posneli so tudi celo serijo filmov v stilu Rockyja in Rambota.
Anica: Romantičnih filmov pri nas ni bilo, tudi sama poznam samo akcije. Pri siliranju koruze je bilo treba en del najprej požeti na roke in spomnim se, ko so nosili tisto koruzo, so kar tekmovali, kdo si jo bo več naložil in nesel. Na kozolcu so imeli boksarske vreče, sklece so delali, ob večerih so igrali nogomet. Vedno so si znali popestriti delo.
Kaj pa je Matija najraje delal, poleg tega, da je pomagal mami in stari mami delal družbo?
Tomaž: Predvsem ročna dela, rad je pospravljal, molzel in teličke napajal.
Eva: Je specialist za tlačenje silosa s traktorjem. Cele dneve se je vozil gor in dol in ob tem bral in se učil.
Matija: Maturo sem naredil na traktorju.
Kakšna pa so bila poletja na vaši kmetiji, ste šli kdaj na počitnice?
Tine: Vedno smo bili doma, na morje nismo hodili. Martin in Tomaž sta šla nekajkrat s stricem.
Anica: Vsi so tudi ministrirali in so šli z župnikom na morje, ko je peljal animatorje in ministrante.
Matija: Nas mlajše je pa že Martin peljal.
Tine: Martin še zdaj vsako leto najame kombi in vse brate z ženami in otroki pelje za en dan na izlet. Brez naju, seveda.
Celoten prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
