3 svetniki, ki jim ni bilo mar za kulturo primerjanja

V dobi neskončnega brskanja po spletnih vsebinah in prikritih statusnih iger zlahka dobimo občutek, da gre vsem drugim ljudem bolje, da so bolj sveti in predvsem srečnejši. Toda primerjanje ni nič novega – in človeška želja, da se primerjamo z drugimi, se ni začela z družbenimi omrežji. Svetniki so se skozi vso zgodovino srečevali z isto skušnjavo. Nekateri so bili prezrti, nerazumljeni, rečeno jim je bilo, da niso dovolj dobri. Toda namesto da bi tekmovali z drugimi, so svoje življenje raje ukoreninili v ljubezni – in ne všečkih.

Predstavljamo vam tri svetnike, ki dokazujejo, da za globoko vero ni potrebno veliko slave.

Klara se je rodila leta 1194 v plemiški družini in je odraščala v svetu, ki je od nje pričakoval, da se bo dobro poročila in ohranila ugled svoje družine. Ona pa se je po zgledu skrajnega uboštva sv. Frančiška odrekla vsemu – v znamenje svojega novega življenja si je celo odstrigla svoje dolge lase. Medtem ko je Frančišek postal javna osebnost in je pridigal po vsej Italiji, se je Klara ustalila med samostanskimi zidovi.

Pri tem pa ni bila zgolj pasivna sledilka. Red klaris je vodila z odločnim prepričanjem in je njihovo zaobljubo uboštva zagovarjala celo pred pritiski Cerkve, da bi jo nekoliko omilila. Napisala je prvo znano redovno vodilo izpod ženskih rok.

Klara ni poskušala posnemati Frančiška. Evangelij je živela tako, kot je znala le ona – tiho, vztrajno in z globokim veseljem. Njena zgodba nas opominja, da je spoštovanje lastne poklicanosti veliko močnejše kot posnemanje koga drugega.

Jožefina se je rodila okoli leta 1869 v Darfurju. Pri sedmih letih so jo ugrabili, zasužnjili in večkrat prodali, poimenovali pa so jo Bakhita, kar pomeni osrečena, kar je krut posmeh. Nazadnje so jo odpeljali v Italijo in jo namestili pri redovnicah kanosijankah: tam so jo uvedli v katoliško vero in pri 21 letih je prejela zakrament svetega krsta. Ko so jo njeni nekdanji "lastniki" poskušali dobiti nazaj, se ni hotela vrniti – in italijanska zakonodaja je podprla njeno svobodo.

Jožefina se je pridružila redovnicam kanosijankam in več kot 40 let tiho služila: kuhala je in šivala ter sprejemala obiskovalce na samostanskih vratih. Ljudje so se zgrinjali k njej, pa ne zato, ker bi bila prepričljiva po svetovnih nazorih, temveč zato, ker je izžarevala mir.

"Veliko mi je bilo dano," je nekoč dejala. "Ljubljena sem in pričakovana." Svojega dostojanstva si ni zaslužila s primerjanjem. Prejela ga je kot dar.

Janez Vianej se je rodil leta 1786 na francoskem podeželju. Kot otrok se je soočal s številnimi učnimi težavami, posebej pri latinščini, in skoraj ni končal izobraževanja v semenišču. Ko je naposled postal duhovnik, so ga poslali v vasico Ars, ki je bila tako zakotna in nazadnjaška, da so celo tamkajšnji katoličani nehali hoditi k maši.

Janez pa si ni prizadeval, da bi nanje naredil vtis. Molil je, se postil in dolge ure spovedoval. Glas se je razširil in kmalu je v Ars vsako leto priromalo na tisoče ljudi. Do svoje smrti je postal duhovni velikan – pa ne zato, ker je izstopal, temveč zato, ker je bil neomajen.

Vianej je nekoč dejal: "Vsi smo ustvarjeni tako, da žarimo tam, kamor nas postavi Bog." Dokazal je, da svetost ne potrebuje naslovnic.

Ti svetniki niso zmagali zato, ker bi zasenčili druge. Svobodo so našli tako, da so sprejeli svojo edinstveno pot. V svetu, ki je obseden s primerjanjem, nas vabijo, naj se spočijemo v tem, kdo smo – in čigavi smo. Navsezadnje svetost ni v tem, da smo več, temveč da smo pristni.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.