Duhovnik, ki rad sede na kolo: “Romanje pomeni vložiti določen napor”

"Če duhovnik rad dela z ljudmi, se vživi v kraj in župnijo, potem nič ni težko," je prepričan Luka Zidanšek, župnik župnije Semič in soupravitelj župnije Črmošnjice. Po 20 letih delovanja onkraj Gorjancev priznava, da se je poleg posamičnih besed že "nalezel" tudi precej belokranjskega duha.

V mladosti sta mu bila lep zgled duhovništva njegova strica, eden po očetovi in drugi po materini strani. "V družini smo živeli z duhovniškimi poklici. Končna odločitev, da grem tudi sam po tej poti, ni bila težka. Sicer so me zanimala različna področja, od gradbeništva, arhitekture in tako naprej. V srednji šoli sem celo že opravil tečaj iz tehničnega risanja. Ko se je bilo treba odločiti, pa je prevladala teologija in vstop v bogoslovje," se ozira na obdobje, ko se je odločil, da odgovori na Božji klic.

Danes deluje na drugem koncu Slovenije, sicer pa izhaja iz župnije Domžale, ki je bila v njegovih časih zelo živa župnija. "Sodeloval sem pri mladinski in molitveni skupini, vse do nove maše sem bil tudi ministrant. Bili smo zelo povezani. Veliko smo se družili tudi v prostem času, naj bo to peš romanje na Brezje, pozneje smo temu priključili še kolesarske poti in hribe."

Prva tri leta duhovništva je kot kaplan preživel v Šentjerneju. "Takrat sem več delal z mladino, predvsem s srednješolci in študenti. Kot župnik sedaj pokrivam precej širše področje, vključno z gospodarstvom in podobnimi rečmi." Odkrito pove, da mu nekatera področja duhovništva odgovarjajo bolje kot druga, pri vseh pa se naslanja na Božjo pomoč. "Bistvo duhovniške službe, ki me vedno znova prevzame, je obhajanje bogoslužja in podeljevanje zakramentov. Takrat sem duhovnik v najbolj pravem pomenu besede."

Pogosto razmišlja o dejstvu, da je v Cerkvi na Slovenskem vsako leto manj duhovnikov. "Veliko je vprašanj, kako naprej. Skupaj se sprašujemo, kaj je tisto, kar bi lahko duhovnik 'oddal' laikom, ki so vedno bolj dejavni v župnijah. Ena od stvari je recimo verouk. Poiskati bomo morali neko svojo pot, kako peljati stvari naprej."

Veliko svojih moči posveča obnovi cerkva. Kot župnik in župnijski upravitelj bdi nad dvema župnijskima in 18 podružničnimi cerkvami. Na vprašanje, zakaj se mu zdi to pomembno, sploh ob pogostih očitkih neverujočih o bogastvu Cerkve, razmišlja takole: "Človek se počuti lepo, domače, sprejeto, če ima urejen dom, če je prijetno in toplo. Prav je, da so tako urejene tudi cerkve, saj se tako človek tudi tam počuti domače in sprejeto. Pomembno pa je, da se zunanja urejenost svetišč kaže tudi v lepih odnosih med ljudmi."

Kot drugo pa izpostavlja: "Če so naši predniki vse te cerkve zgradili bodisi iz zaobljube, v priprošnjo, zahvalo, iz potrebe, je prav, da že iz spoštovanja do njih to vsaj kolikor toliko vzdržujemo in jih vsaj v takem stanju pustimo tudi našim zanamcem. To je tudi del naše kulturne slovenske dediščine. Kakšna bi pa bila slovenska pokrajina, če ne bi bilo po vseh gričih lepih cerkva, kapelic in križev?"

Kot duhovnik je najbolj hvaležen, "da lahko kot Kristusov namestnik na zemlji prinašam to veselje, zakramente ljudem. Najbolj v živo se to vidi pri kakšnih bolnikih, ko jim prinesem obhajilo ali podelim bolniško maziljenje. Človek morda že nekaj tednov ni spregovoril besede, ob obisku pa zraven moli ali po maziljenju kar 'oživi', dobi novo moč. Ti drobni čudeži, ki jih doživljam skoraj vsakodnevno, pomenijo največ. Vidiš, da kot duhovnik tega ne delaš iz lastne moči, ampak ti po zakramentu mašniškega posvečenja Bog da to moč, da lahko posreduješ veselo oznanilo svojim faranom."

Priznava, da si ob številnih obveznostih še vedno premalokrat vzame čas zase. Ko si ga, proste trenutke najraje izkoristi za izlet v hribe, poleti največkrat nabira kilometre na kolesu. "Nad kolesarjenjem se navdušujem že od osnovne šole. Kot otroci smo se ogromno vozili s kolesi po dvoriščih in okolici. Precej smo hodili tudi peš iz Domžal na Brezje in sčasoma sem se po tej poti odpravil s kolesom. S kolesom je vendar hitreje. Tako sem začel kolesariti vedno dlje. Mislim, da je to zelo dobra aktivnost, ko si lahko sam s sabo in z Bogom. Hkrati se malo razmigaš in prevetriš glavo." Pozimi pa rad smuča, bodisi po okoliških vzpetinah, za kakšen teden pa se odpravi v Dolomite.

A ustavimo se še pri kolesarjenju. Župnik Luka se je že v preteklosti rad preizkusil na daljših kolesarskih turah. Kot nepozabno kolesarsko izkušnjo opisuje tisto iz leta 1998, ko se je trojica navdušencev od doma odpravila v Lurd, Santiago in Fatimo, do Gibraltarja in Malage, od tam z avtobusom do Benetk, potem pa s kolesom še do doma. Na poti so preživeli približno en mesec, od tega 21 dni na kolesu. S kolesi so prevozili približno 4500 kilometrov.

Ob takšnem in podobnih preteklih podvigih torej ni presenetljivo, da je bil Luka Zidanšek med 9. in 15. junijem tudi del kolesarske odprave Kolesarji upanja, kot so nad kolesarjenjem navdušeni sodelavci Radia Ognjišče s pridruženimi prijatelji v tem svetem letu poimenovali kolesarsko romanje iz Ljubljane v Rim.

Idejo so začeli potihem snovati že med lanskim radijskim kolesarskim romanjem Od Marije k Mariji, ko se je akciji pridružil tudi župnik Luka. "Padla je ideja, da bi šli v svetem letu s kolesi v Rim. Rekel sem, da sem za, če se bo to uresničilo. Nazadnje se je oblikovala precej velika skupina kolesarjev, tako da je bil to kar precejšen logističen zalogaj."

Hvaležen in ponosen je, da je skupina do zadanega cilja prikolesarila brez večjih težav. "Na tako dolgi poti to ni samoumevno. Vsak je imel kakšno manjšo krizo, ko mu je bilo težko, ampak te ekipa 'potegne gor'. Velika tegoba je bila neznosna vročina, sploh zadnja dva dni, ko smo morali premagati kar nekaj hribov. Bogu hvala, da se je vse lepo izteklo. Na koncu je bilo res veličastno prikolesariti v Rim."

V skupini kolesarjev so se stkala tudi lepa prijateljstva. "Večina se nas pred odhodom med sabo ni poznala. Na koncu smo bili že prava ekipa, prijatelji.  Med potjo smo se pogovarjali o najrazličnejših stvareh in se spodbujali."

V Rimu, kjer so kolesarji preživeli še nekaj dodatnih dni, so se počutili zelo domače. "Kamorkoli smo prišli, smo bili lepo sprejeti. Že na poti se je zgodilo ogromno drobnih stvari, pozornosti, ki se človeka dotaknejo in v njih vidiš Božjo bližino." Skupina je poromala tudi skozi sveta vrata in molila po namenu svetega očeta. "Sam sveto leto dojemam kot neke vrste inventuro, ko pregledamo svoje dosedanje življenje, kaj bi se dalo popraviti in osmisliti na novo."

Ob pomenu romanja pa župnik Luka Zidanšek še razmišlja: "Romanje pomeni vložiti določen napor. Tudi dolga vožnja z avtobusom do Rima je lahko za nekoga napor. Takrat ima človek čas za premišljevanje in molitev. To je milostni čas."