Ob najstnikih se starši pogosto počutijo nemočne, saj jim manjkajo znanje in izkušnje, da bi jim lahko bili prava opora in kompas. Polonca Teršek, defektologinja in logoterapevtka, ima tako znanje kot izkušnje. 25 let dela na Centru za socialno delo in logoterapevtska praksa sta ji dali številne kompetence. Delček svojih uvidov je delila z nami, da bo vzgoja najstnikov morda za odtenek lažja.
Vabljeni tudi k branju prvega dela intervjuja:
Ankete kažejo, da danes mladi ne vidijo več smisla v življenju. Kakšne so vaše izkušnje glede tega?
Pri vsakem najstniku je pomembna vloga odraslega. Takoj, ko se najstniki med seboj poistovetijo z vrstniški vrednotami, jih te lahko preplavijo in obstaja možnost, da gredo v napačno smer. Vsak mladostnik, ki ima ob sebi lik odraslega, v katerega verjame, ima manj možnosti, da zaide v nepravo smer.
Rešeni so, ko imajo v svojem življenju nek pozitiven lik, ki vanje verjame, ki zmore v njih najti dobro, jih sprejeti, takrat, ko se zaradi hitrih telesnih in čustvenih sprememb ne znajo sprejeti sami. Ko začutijo sprejetost, odprejo svoje srce in ti dovolijo, da jim pokažeš smisel in pot naprej.
Kadar mladostnik zaide, je pomembno, da kljub njegovemu odklonu v njem najdemo del, ki je dober, in ga opogumimo, da so napake tiste, ki nas obogatijo za nove izkušnje. Z novim poskusom, ki bo pozitiven, bo pridobil pozitivno izkušnjo in se utrdil v dobrem – tako dobi sporočilo, da je pomembno, da ne obupa, ampak da zmore iti naprej, da mora iskati stvari, ki jih lahko izboljša.
Mladostnik mora dobiti sporočilo, da se z napako neka stvar ali odnos ne konča, ampak da s tem dobi novo priložnost za rast. Mladi so prek družbenih omrežij vsak dan znova soočeni z vsebinami, ki ponujajo hitre rešitve, ki zelo hitro zadostijo svojim potrebam. Tu mora vstopiti pomen družine in družinska povezanost – kakšne vrednote ima družina, kaj jim je vredno in kaj osmišlja njihov odnos. Če se o teh stvareh pogovarjajo, potem bodo otroci in mladostniki uspeli najti smisel.
Pomembno vlogo pri vzgoji najstnikov predstavlja postavljanje mej. Zakaj nam jih je včasih tako težko postaviti?
Obdobje najstništva nosi v sebi nasprotujoča si vedenja, ravnanja, čustvovanja odraščajočega posameznika – z vso svojo bitjo nam kažejo, da nas nočejo, globoko v sebi pa kričijo po objemu in pomiritvi pred neznanim, ki prihaja na njihovo pot. Staršem vedno svetujem – zdržite, kar v besedi nosi tudi besedo držite, in to najstniki potrebujejo, zato so meje še vedno nujne, saj jim dajejo okvir dovoljenega in predvidljivost, čeprav o obojem z njimi tečejo "težka" pogajanja.
Ko se začnejo prva odhajanja od doma na zabave, je vedno pomembno jasno pravilo: kam gre, s kom gre, kdo od odraslih bo zraven, kdaj bo prišel domov. To ne pomeni, da obvelja njegova ura, ampak ura staršev, ker je to starševska skrb v odnosu do njega.
Velikokrat zaznavam, da mnogi odrasli nimajo meja – si dovolijo vse reči brez cenzure, si dovolijo agresivno zavzeti nek prostor, … in sicer zato, ker v njihovi družini to ni bilo nagovorjeno drugače in družinski odnosi niso bili vrednota. Če ni meja, to pomeni, da je vse dovoljeno, npr. da lahko nekdo stopi v mojo bolečino in ga ne bom ustavil, ker me tega niso naučili. To izvira iz odnosne dinamike iz primarne družine, ravno s tem, ko niso bile postavljene meje.
Delate tudi z mladostniki, ki so storili kazniva dejanja. Kaj opažate pri teh otrocih?
Pri delu z mladostniki, ki so storili kazniva dejanja, pogosto naletim na dolge sodne procese. V tem času so mladi pogosto prepuščeni sami sebi, skrbi jih, kaj bo s sodbo, in v sebi nosijo občutek krivde. Tisti, ki imajo vest – Frankl pravi, da je vest kompas, kjer igla kaže na sever – že nosijo posledice svojih dejanj. Občutijo obžalovanje in težo tega, kar so storili.
V pogovorih z njimi je začutiti, kako zelo težka je njihova izkušnja. Tiste, ki so pripravljeni sprejeti odgovornost za storjeno, lahko hitro usmerimo na možnost, da popravijo storjeno – sodišče jim to šteje v dobro in sodni postopek se lahko zaključi tudi brez resnejših posledic. S tem jim je dano učenje za odgovornost.
Kako mladostniki dojemajo posledice svojih dejanj?
Mladostniki povsem drugače dojamejo posledice svojih dejanj kot odrasli. Otroci si ne predstavljajo posledic v širšem, dolgoročnem smislu, doživljajo jih tu in zdaj in navadno so njihove predstave o storjenem hujše kot za nas odrasle.
Z učenjem prevzemanja odgovornosti za storjeno napačno dejanje jim začnemo razvijati občutek odgovornosti. S tem ko jim pomagamo razumeti in jih naučimo, kako se soočiti s svojim dejanjem, jim lahko ponudimo možnost, da napačno ravnanje popravijo z nečim konkretnim – recimo, da pomagajo v domu upokojencev, zlagajo perilo, pomagajo v pralnici, odnašajo perilo, brišejo tla, ... To je poravnava ali poplačilo za storjeno in pozitivna izkušnja z vnaprejšnjim vložkom, ki lahko prepreči, da bi dejanje ponovili.
Možnost, da lahko nekaj konkretnega naredijo, jih notranje pomirja, dejstvo pa je, da morajo takšno obliko poplačila sprejeti tudi starši. V situacijah, kjer starši tega ne sprejmejo in mladostnika opravičujejo, je težko doseči pozitivne učinke učenja odgovornosti.
Dokler sodni mlini meljejo, lahko mladostnik že odplačuje svoj dolg in se uči. Tako tudi frustracija pred sodnim postopkom, ki ga muči, obremenjuje in mu predstavlja v tistem obdobju trpljenje, dobi smisel in mladostnik dobi občutek, da je z dobrim delom na poti spreminjanja sebe in svojih napačnih dejanj – in da je to nekaj, na kar lahko vpliva sam, z izbiro in odločitvijo za spremembo.
Kako pa vidite vlogo čustev in njihovega izražanja pri mladih?
Danes veliko otrok in mladostnikov čustvene težave ponotranja, jih ne kažejo navzven, ampak trpijo v sebi – z vidika obravnave je težje priti do njih, ker o tem ne želijo govoriti (pri njih opazimo znake samopoškodovanja, samomorilnih misli, motnje hranjenja).
Tisti, ki čustva izražajo navzven, pogosto delujejo agresivno in ravno njihovo vedenje je moteče, težje sprejemljivo – jih pa hitreje opazimo. A tako eni kot drugi trpijo.
Pri obeh skupinah je ključno, da imajo varen prostor, kjer lahko izrazijo svoja čustva brez strahu in z občutkom, da je v redu, da jih izražajo, čeprav so neprijetna.
Zelo pomembno je, da se otrok doma lahko "sezuje" – da "je bos in nag", da lahko odkrito pove, kaj doživlja, in da bo to, kar govori, sprejeto in objeto v njegovi (ne naši) resničnosti.
Kako lahko starši pri tem pomagajo?
Prvi korak je, da se starši naučijo avtodistance (odmika od sebe in situacije) – to pomeni, da otrokovega čustvenega vedenja ne vzamejo osebno. Otrok ne deluje proti nam, ampak pogosto nima oziroma ne pozna drugega načina, da pokaže svojo stisko.
Žalost je potlačena jeza, ki se je brez prave čustvene regulacije lahko spremeni v depresivna stanja. Starši moramo znati zaznati otrokovo stanje, mu dati prostor, da se izrazi, in mu pomagati razumeti, kaj čuti in zakaj.
Danes starši pogosto preveč naredimo za svoje otroke oziroma delamo namesto njih. Za kaj jih s tem prikrajšamo?
Pomembno je, da otrokom dovolimo, da občutijo napor, da vložijo trud in posledično tudi doživijo uspeh. Če starši prevzamemo naloge namesto njih, jih prikrajšamo za življenjske izkušnje, hkrati pa jim damo nezavedno vedeti, da dvomimo vanje, da bodo zmogli, da bodo uspeli.
Otrokom moramo dovoliti, da si z lastnim trudom pridobijo izkušnjo, tudi v situacijah, ki so težke. Trud, ki zahteva trpljenje, in delo nista nekaj, čemur bi se morali izogibati, ampak moramo razumeti kot nekaj, kar gradi človeka.
Kako torej mlade naučiti tudi v trpljenju iskati smisel? Kako otroka vzgajati, da sta tudi delo in trpljenje nekaj, kar lahko življenje naredi polno?
Pri mladostnikih vedno pomagajo dobre zgodbe, predvsem tiste, ki izhajajo iz doživetega. To jih nagovarja. Še boljše, če koga, ki je s trpljenjem in trdim delom ustvaril neko blagostanje, poznajo od blizu. Otroci in mladostniki to zelo hitro vzamejo za svoje. In če so lahko del tega, se pravi, da jih vključimo v učenje z izkušnjo, je to največ, kar jih lahko oblikuje.
V zdravstvu se pogosto uporablja vedenjsko-kognitivni pristop psihoterapije. Ampak je velikokrat tako naravnan, da nekemu slabemu dejanju sledi posledica in/ali nagrajevanje dobrega. To pri otrocih deluje zelo trenutno. Če bo otrok vsakič, ko nekaj dobrega naredi, dobil sladoled, se bo tega hitro naveličal. Ko pa govorimo o nekem višjem smislu, da se je treba potruditi za odnos s prijaznostjo, z opravljenim delom za dobro vseh, da se imamo vsi v družini lepo, je to nek višji smisel.
Vsak otrok je lahko vključen v družinska opravila, ki so zahtevna glede na starost, ko je delo opravljeno, bo nagrada na primer druženje ob družabnih igrah – to osmišlja družinske odnose.
Kako mladim pokazati vrednoto v tem, da pomagajo, prispevajo k boljši družbi?
Mladi lahko zelo pripomorejo k boljši družbi, če jih k temu povabimo in jih prepoznamo v njihovem dobrem. Program, kot je na primer Simbioza, je eden tistih, ko mladi učijo starejše uporabljati računalnike.
Delujejo tudi prostovoljstva mladih, ko gredo v domove upokojencev pomagat ali pa se samo družit s starejšimi – to koristi obojim: mladi dobijo modre zgodbe in izkušnje starejših, starejši njihovo mlado energijo. To je vnaprejšen vložek v družbo, da se mladi naučijo, da morajo družbi že zdaj prispevati s svojo aktivno vključenostjo. Takšne načine potrebujemo in bi jih morali spodbujati že v vrtcih. Zavedanje, da smo celostni in da moramo drug za drugega poskrbeti od začetka do konca, je smisel medosebnih odnosov in življenja.
