Obiskovalci otoka Ischia, 22 navtičnih milj oddaljenega od Neaplja, običajno ne spregledajo Aragonskega gradu, visoke vojaške utrdbe, izklesane iz vulkanske skale v majhnem zalivu, ki je z Ischio povezana z 220 metrov dolgim mostom. Malo popotnikov pa ve, da se znotraj srednjeveških vrat gradu Castello Aragonese skriva edinstvena zgradba, ki pričuje o tem, kako so katoličani v srednjem veku razumeli smrt.
Več stoletij stara soba se imenuje Putridarij sester klaris (po latinskem samostalniku putredo, ki pomeni razpadanje, gnitje), najdemo pa jo v Aragonskem gradu: uporabljale so jo klarise, katerih redovna ustanoviteljica je sv. Klara Asiška.
Klarise so v prostorih Aragonskega gradu dejansko živele v letih med 1577 in 1809, in sicer v samostanu, ki danes ni več v uporabi.
Putridariji, začasne pogrebne komore, v katerih so bila trupla shranjena, preden so jih prenesli na kraj zadnjega počitka, so bili v srednjem veku razmeroma pogosta značilnost katoliških cerkva. Njihov namen je bil pravzaprav pospešiti telesno razpadanje. Nekatere tehnike, ki so jih pri tem uporabljale redovnice, so podobne tistim, ki so jih stari Egipčani uporabljali pri mumifikaciji. Telesa so v teh vlažnih prostorih puščali več mesecev, dokler niso ostali le koža in kosti – ta proces je po nekaterih prepričanjih katoliškega srednjeveškega razmišljanja predstavljal metaforično "očiščenje" in naposled ločitev od začasnega, "zemeljskega" življenja.
Ko so bila trupla "očiščena", so jih lahko prenesli na kraj zadnjega počitka, običajno v kostnice, ki so bile nameščene znotraj cerkvenih prostorov. Kot v blogu Order of the Good Death pojasnjuje avtorica Elisabeth Harper, so bili ti prostori del izročila "dvojnega pogreba", kjer trenutek smrti ni veljal za "konec poti", temveč le za eno izmed postaj na poti v posmrtno življenje.
Kot ugotavlja Elisabeth Harper, za katoličane smrt dejansko ni konec, temveč začetek novega življenja, telesna smrt pa je le postanek na poti, vrata, skozi katera je treba vstopiti.
Putridarijev pa niso uporabljali le kot "prostorov za čiščenje". Imeli so tudi pomembno vlogo pri samostanski molitvi. V srednjem veku so se menihi ali redovnice zbirali v teh sobah, da bi premišljevali o smrti in poslednjih stvareh. V putridariju na Aragonskem gradu, enem redkih, ki je v Italiji še vedno odprt za obiskovalce, so se zbirale redovnice, da bi molile za duše pokojnih in premišljevale o minljivosti življenja.
Danes, stoletja po tem, ko so bili ti prostori v uporabi, se lahko obisk tega neobičajnega kraja na otoku Ischia izkaže za precej navdihujočega. Kot ugotavlja Elisabeth Harper, nas lahko premišljevanje o telesni smrti spomni na minljivost življenja in nas navdihne, da bolje izkoristimo svoj omejeni čas na zemlji.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
