Spletno vesolje nam pove, da Nik Škrlec šteje 33 let. Ampak da živi precej na visokih obratih, po dosežkih sodeč, moramo sami odčitati. Diplomiral je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Igra v gledališčih, v vsem dobro znani seriji Ja, chef, bil je voditelj kviza Male sive celice, izobraževalno-pogovorne oddaje Krompir in Izodroma, zdaj je sovoditelj oddaje Radiovedni na Valu 202, je youtuber, avtor večkrat nagrajene predstave Naj gre vse v π ali kako sem si zapomnil 3141 decimalk, od leta 2022 nastopa tudi v avtorski predstavi Zdrava pamet, obožuje sestavljanje rubikove kocke in se tudi udeležuje tekmovanj, državni prvak v pomnjenju z nekaj postavljenimi rekordi, državni prvak v recitiranju decimalk števila π, predavatelj ... Še mnogo je za zapisati, nas pa je tokrat pritegnilo dejstvo, da je postal tudi pisatelj. Napisal je poljudnoznanstveni priročnik o spominu, ki pa je prav tako njegova velika strast.
Pozabi vse, kar veš o spominu je naslov vašega knjižnega prvenca. Ste sami prišli na idejo, da napišete knjigo, ali so vas k temu spodbudili drugi?
To knjigo sem že dolgo časa snoval v mislih, želel sem zbrati vse svoje ugotovitve v zvezi s tehnikami pomnjenja in povzeti nova spoznanja nevroznanosti. Ampak od želje, da bi napisal knjigo, do izdane knjige je zelo dolga pot.
Zelo mi je pomagalo sodelovanje z založbo in debate z oblikovalci, urednico ter strokovnimi recenzenti. Mislim, da sem zaradi stika s sodelavci lahko knjigo dokončal, v ideji pa sem jo premetaval že vrsto let.
Malo za hec: ste morda kaj pozabili zapisati vanjo pa bi si to želeli?
Zagotovo, ampak ker sem pozabil, je zdaj ta sled izgubljena! Čaka, da se spet pojavi v moji zavesti, in takrat jo bom hitro zapisal, da se pojavi kje na spletu ali v naslednji knjigi.
Kaj je spomin?
To je najbrž najtežje vprašanje. Je kognitivna funkcija, sistem različnih procesov, s pomočjo katerih lahko kodiramo, shranjujemo ter priklicujemo najrazličnejše informacije. Tesno je povezan z drugimi kognitivnimi funkcijami in z našo osebnostjo, našim dojemanjem sveta in sebe. Pogosto zato spominu pripisujemo zelo velik pomen, cenimo ga in z njim svoje spomine, saj gradijo tudi rdečo nit naše osebnosti.
Šolski sistem je naravnan na pomnjenje s ponavljanjem. Vemo pa, da je kar nekaj tehnik, ki pomagajo k boljšemu in bolj optimalnemu pomnjenju. Takšnih metod se oprijema stroka v pomoči pacientom po možganskih poškodbah. Ste morda razmišljali, da bi skupaj s stroko poskusili narediti na tem področju (v šoli) korak naprej?
Pomnjenja brez ponavljanja ni. Temu ne moremo ubežati ali pa ponavljanja kar preskočiti. Tehnike pomnjenja pa olajšajo priklic ter ponavljanje naredijo bolj zabavno in učinkovito. Zakonitosti spomina in domišljije uporabimo sebi v prid, razmišljati se naučimo bolj slikovito, v podobah, ki jih lažje zadržimo v spominu. To pogosto predavam tudi šolarjem in dijakom ‒ poskušam narediti vse, kar je v moji moči, da svoje znanje predam naprej. Strokovnjaki pa, vsaj tako mislim, imajo druge, pomembnejše prioritete.
Menim, da smo v prelomnem trenutku, ko se moramo pogumno vprašati, kaj je namen šolanja in kako spremeniti sistem, da bo vzgajal ustvarjalne, solidarne in bistre posameznike, ki se bodo lahko soočili z vsemi izzivi sedanjosti in prihodnosti. To je zahtevno in pomembno vprašanje. Ne samo kako si zapomniti bolje, ampak kaj, kako in zakaj se v šolah sploh učimo. To pa je zame pretrd oreh!
Vaša knjiga je nastala v sodelovanju s kliničnim psihologom in nevrologom. Ste vi v tej trojici v vlogi uporabnika, ki v vsakdanjih situacijah že od gimnazije dokazuje, da se da spomin natrenirati?
Ja, že od srednje šole strastno raziskujem tehnike pomnjenja. Me je pa ta pot pripeljala tudi na področja psihologije, nevrologije in nevroznanosti. Včasih me je najbolj zanimalo, kako si hitro zapomniti čim več, danes pa me bolj navdušujejo spoznanja sodobne znanosti in nova razumevanja spomina. Tu sta bila Simon Brezovar in Rok Berlot izjemna sogovornika in odlična recenzenta knjige. Mislim, da je zaradi njiju knjiga boljša in še bolj zanimiva. Upam, da bo ravno ta zmes poljudnoznanstvenega in priročniškega branja še koga prepričala, da se da sposobnost pomnjenja bistveno izboljšati.
Komu bi priporočili vašo knjigo Pozabi vse, kar veš o spominu v branje?
Knjiga je napisana za vse, ki jih zanima naš spomin. Za tiste, ki bi radi poglobili svoje razumevanje na eni strani, in tiste, ki bi radi izboljšali svoje pomnjenje na drugi. Dobivam veliko lepih odzivov od šolarjev, dijakov in študentov, pogosto pa po knjigi posežejo tudi odrasli, kdaj v vlogi staršev, učiteljev, kdaj pa iz lastne radovednosti in želje po izboljšanju spomina.
Za zdaj je naš najstarejši zabeleženi bralec (ki mi je poslal sporočilo) star 78 let, kar si štejem v veliko čast. Želim si, da bi knjiga z drobnimi nasveti pomagala vsem, z razumevanjem olajšala naše življenje, s tehnikami pomnjenja pa ponudila možnost za razvoj izjemnega spomina tistim, ki jih to zanima.
Povsem konkretno: zadrega mnogih med nami je, da se znajdemo v novi družbi, kjer se predstavimo, kmalu zatem pa nam je že nerodno, saj se ne spomnimo imen. Kako naj si jih zapomnimo?
Najprej lahko popravimo dve malenkosti. Prva je pozornost. Kadar se nam nekdo predstavi, je naša pozornost pogosto usmerjena drugam. Sprašujemo se, kaj naj rečemo, kako smo videti, ali se bomo rokovali in podobno. Že če se zberemo in prisluhnemo, ko nam nekdo pove svoje ime, bomo na dobri poti.
Druga malenkost je ponavljanje, o njem sem že govoril. Če potem, ko se nam oseba predstavi, to ime še nekajkrat ponovimo, smo že opravili levji delež dela. Lahko to ime ponovimo naglas ali pa pri sebi, med pogovorom, v mislih. Sam rad takšne drobne vsakodnevne spominske izzive spremenim v igro s samim samo, tako so bolj zabavni in obvladljivi.
Če pa spoznamo veliko ljudi naenkrat ali imamo izrazite težave z imeni, priporočam preproste tehnike pomnjenja, ki ime najprej spremenijo v zabavno podobo, to pa si nato predstavljamo kar na osebi, ki smo jo spoznali. Na primer: predstavi se nam Vid in mi to ime spremenimo v zabavno podobo (recimo počena očala, če pomislimo na vid) in si ta očala predstavljamo na glavi našega sogovornika. V knjigi take pristope opišem še bolj natančno s preprostimi koraki, da jih lažje usvojimo. Tehnike pomnjenja so namreč spretnost. Tako kot pri športu se moramo novih spretnosti lotiti počasi in jih dobro zvaditi, da jih zares obvladamo.
Kakšen je vaš dnevni trening spomina?
Že poklicno pogosto treniram svoj spomin, saj si moram velikokrat zapomniti besedilo, oporne točke in različne informacije. Trening spomina pa razumem zelo široko. Veliko se ukvarjam s svojo pozornostjo, s praksami čuječnosti, berem, telovadim in hranim svojo radovednost. Bolj ozko pa se še vedno na pamet učim pesmi, števila in različne malenkosti, ki me doletijo (recimo številko za prevzem paketa na pošti, kakšen naslov, seznam za nakup v trgovini in podobno).
Podajte nam, prosim, recept za dnevno dozo treninga spomina, da nam bo dobro služil tudi v starosti.
Osnova naj bo zdrav življenjski slog, torej raznolika prehrana, dovolj gibanja in spanja. Potem pa je najboljši recept radovednost. Naj bo ta gorivo za raziskovanje novih področij, spretnosti ali zgodb. Tako bomo vedno uporabljali in trenirali tudi svoj spomin.
Za bolj ambiciozne pa priporočam tudi skok v svet tehnik pomnjenja, saj so lahko čudovito orodje za trening spomina in podlaga za radovedne polete. Z njimi si lahko zapomnimo reči, ki so nam pomembne in bi jih radi obdržali v spominu.
Vsakodnevno pa bo koristen tudi trening zbranosti, čuječnosti in ozaveščanje čutov. Kdaj je dobro, čeprav za hec, tri minute samo vohati različne stvari okrog nas. Sluh je izjemno dragoceno čutilo in dobro je, da zanj skrbimo, tako kot za vse preostale. Čuti igrajo zelo pomembno vlogo pri pomnjenju in ohranjanju miselnih sposobnosti, tudi ko smo starejši.
Daste kdaj svoje možgane na off?
Seveda, drugače ne gre. :)
