Spoznanja, ki mi jih prinašajo počitniški dnevi

Vsi hodimo občudovat morje. Veliko je, tiho in mogočno. Polno je soli, kar daje človeku, ki plava, občutek lebdenja in lahkosti. Specifična teža slane vode in vzgon omogočata, da se ne potopimo. Morje ima moč – popoldanski maestral dela valove, ki kar premetavajo. Nekoliko neprijetno je, valovi pljuskajo v usta in oči, delati je treba širše zamahe, da ostaneš nad gladino.

Všeč mi je ta proces – morje in ti, ki sprva misliš, da si močnejši. Potem ugotoviš, da nisi in se predaš valovanju. Takoj se nehaš utapljati. Nese te s seboj, kot življenje.

Seveda ni vedno razburkano, vsako jutro je morje mirno in gladko. Nikoli ni enako kot trenutek prej. Nekateri ljudje radi gledajo morje, ker se jim zdi veliko in pomirjujoče in res je vse to. Nikoli pa ne miruje, ves čas je v dinamičnem ravnovesju.

Ob tem razmišljam o morju v sebi: včasih se mi zdi, da bi morala za zagotavljanje notranjega ravnovesja več mirovati, počivati. Narava mi kaže nasprotno: vse se giblje in vse je v ravnovesju, še več – gibanje ohranja ravnovesje. Vsak val vpliva na naslednjega, vsak premik dobi odgovor v premiku. Fizika.

To tresoče ravnovesje čutim, ko surfam – jadram na deski. Nekaj čisto novega je, pa si postavim izziv in se začnem učiti. Najprej samo stojim na deski, občutek imam, da moram vso svojo energijo usmeriti v to, da ohranjam ravnotežje. Potem začnem vleči jadro iz vode. Seveda se učim z majhnim jadrom, pa se vseeno zdi težko in okorno. Nato začnem prepoznavati veter. Kam piha, kako močan je? Kako naj postavim jadro, da ga ujamem? Uf, močnejši je, kot sem sprva mislila. Medtem stokrat padem v vodo. Plezam nazaj na desko, spet in spet. Podrgnjene goleni so dokaz.

Zgodi se, da prvič ujamem veter, pravilno postavim noge in se odpeljem. Kako naj zdaj pridem nazaj? Spet se učim, tokrat obračanja na deski. Razmerje med uspešnim obratom in padci v vodo je 1 : 10. Počasi se izboljšuje. Kar ostane potem kot hrana za možgane, je čisto razumsko iskanje ravnotežja. Kako naj se premaknem, da bo šla deska v pravo smer? Kako naj nagnem jadro, da zajamem veter? Kako naj prestavim stopalo, da bom šla v pravo smer? Na vodi pa poteka proces iz teorije v prakso. Vsako mišično vlakno vpliva na ravnovesje. To se mi po eni strani zdi naporno, po drugi pa logično. Vsi mali premiki skupaj tvorijo enega večjega.

Na počitnicah imam čas. Prvi dan si ambiciozno postavim novo rutino: rutino zdravja, miru, znanja. Berem, plavam, meditiram in si želim, da bi jo znala prinesti tudi domov. Vem, da bo doma spet drugače, spet bo več obveznosti, ljudi, dogodkov, nalog. A morda lahko vsaj kanček "morskega" prinesem domov. Morda prisotnost v jutranjem prebujanju, motivacijo za gibanje, več branja in manj družabnih omrežij.

Sprašujem se, ali je res, da je doma časa manj. Enostaven odgovor je: "Seveda!", težji pa govori o rutinskem hitenju in navajenosti na kaos. V vsakdanjem življenju, ki marsikdaj res ni enostaven, se včasih ljudje kar predamo in se nehamo boriti za kvaliteto bivanja. Zvok budilke je kot pritisk na gumb "start", ki sproži kaskado bolj ali manj smiselnih akcij, ki so enake včerajšnjim.

Zavedanje je naporno in zahteva precej več energije kot avtopilot. Je pa zavedajoče življenje bolj nagrajujoče in navdihujoče. Zgodijo se lepe stvari: družina sedi na robu pomola in prijetno kramlja, starši z otroki končno igrajo tisti obljubljeni badminton, par občuduje lepoto gora, babica z vnuki igra Črnega Petra, dekle končno stopi na desko in zajadra na valovih.

Ljudje potrebujemo ustavljanje. Ustavljanje v naravi, ob ljudeh, stvareh, hobijih, ob sebi in Bogu. Je res dovolj tisti poletni teden? Mislim, da je to naloga ljudi našega časa: učenje zavedanja, prisotnost, aktivna budnost kljub odsotnosti bliskajočih lučk in glasnih piskov. Naučiti svoje pretirano stimulirane možgane, da je lepo tudi, ko je "običajno". Dopustniški oddihi so lepa priložnost za začetek.

Naj poletni oddih ne bo le zadovoljitev nujne potrebe po počitku, ampak tudi opomnik, da počasnost in zavedanje prinašata kvaliteto. Naj bo prvi korak k bolj umirjenemu življenju, v katerem v malenkostih najdemo veselje.