“Z možem se trudiva, da je dom prostor miru, nežnosti in pristne bližine”

Monika Tekavčič je glasbenica že od malih nog. Violončelo se je začela učiti že pri šestih letih, nato pa izobraževanje nadaljevala na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana in nato še na Akademiji za glasbo v Zagrebu. V času glasbenega izobraževanja se je kot solistka in komorna glasbenica udeleževala domačih ter mednarodnih tekmovanj in dosegala odlične rezultate.

Je učiteljica violončela na Glasbeni šoli Krško, poleg tega pa igra v Godalnem kvartetu GŠ Krško in v Akustični skupini Artistik. Kot pevka in umetniška vodja deluje v Glasbeni skupini Amabile, s katero polepšajo marsikatero poroko. Vodi tudi Otroški pevski zbor Ambrus in je organistka v domači župniji Ambrus. Letos je za svoje delo prejela tudi Jurčičevo plaketo.

Zelo uživa tudi v vlogi žene in mame malemu Jakobu.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Moj idealen začetek dneva je pravzaprav precej preprost – a zato nič manj dragocen. To je tista ura zjutraj, ko smo vsi skupaj, midva z možem in sin Jakob, preden vsak odide po svoje. Ko ob zajtrku poklepetamo, se nasmejimo in si na tihem napolnimo baterije za dan, ki nas čaka. Ta na videz majhna rutina mi daje občutek miru, povezanosti in stabilnosti – to je zame pravi začetek dneva in hvala Bogu ga doživim vsak dan.

2. Materinstvo je najlepša vloga, ker …
… prinese s seboj neizmerno količino ljubezni, ki jo težko opišeš. Biti mama je zame najlepše poslanstvo, kar sem jih kdaj prejela. Toliko nežnosti, povezanosti in odgovornosti v enem. Vzgoja je seveda zahtevna in pomembna naloga za starša.

Zahteva veliko pogovora, usklajevanja, žrtvovanja … pomembno pa je, da se na tej poti ne izgubiva kot partnerja. Imam občutek, da je to kar naravno nadaljevanje partnerske vezi – ko kot starša stopata skupaj še na to skupno pot. Naravno tudi pride do notranje rasti, če si seveda to dovoliš. Kolikor jaz vzgajam sina, toliko on vzgaja mene.

Kolikor jaz poznam njega, pozna tudi on mene, če ne verjetno še bolj … Res je nekaj posebnega opazovati, kako tvoj otrok raste, kako oblikuje svoj značaj – in v njem prepoznati svoj del sebe, del partnerja … majhna oseba, ki nosi tebe v svet. Čudež, res.

3. V službi ste imeli naporen dan – nosite delo in težave domov? Kako se temu izognete?
Opravljam poklic, ki ga imam neizmerno rada – učim inštrument v glasbeni šoli, poleg tega pa še veliko nastopam. To je lep, a čustveno zahteven poklic, ki zahteva zbranost, prilagajanje in veliko energije. Včasih pridem domov s polno glavo idej, vtisov, občutkov … ali pa preprosto izčrpana. A kljub temu verjamem, da je vse stvar odločitve.

Z možem imava dogovor, da težkih občutkov in slabe volje ne prinašava domov. Seveda se kdaj zgodi, da je dan naporen ali da se znajdeva v neljubih situacijah, a trudiva se, da ne postaneta družina in dom odlagališče frustracij. Pogovor je ključen. Zavedava se, da sva lahko drug drugemu dodatno breme, če se ne potrudiva biti v oporo.

Ni vedno lahko, a če se potrudiš, da si doma čustveno, psihično prisoten in dobre volje, se to hitro pozna tudi pri splošnem vzdušju v družini. Trudiva se, da je dom prostor miru, nežnosti in pristne bližine. Iskreno: v teoriji mi je vse jasno – v praksi pa bi mož rekel, da se še učim. Ampak ja, vsak dan posebej, ane? 😊

4. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Zelo se zavedava, da odnos ne raste sam od sebe in da si nisva nikoli samoumevna. Najin odnos je temelj najine družine in ključen za občutek varnosti pri najinem otroku. Sin gre spat okoli 19.30 – čez teden še prej – kar nama odpre dragocen prostor za naju. Takrat si vzameva čas za pogovor, telovadbo, skupni ogled filma ali serije … Ne gre za velike geste, ampak za drobne, redne trenutke, ki ohranjajo povezanost.

Po 12 letih skupne poti se dobro poznava in hitro opaziva, kdaj se preveč izgubiva v vsakdanjiku. Drug drugega opomniva, da potrebujeva čas zase – takrat si zavestno vzameva kakšno uro več. Vsaj enkrat na leto si privoščiva tudi večdnevni oddih v dvoje: v hribe, terme ali kam drugam, kjer se res posvetiva samo najinemu odnosu.

Neizmerno sva hvaležna najinim staršem, ki nama vedno priskočijo na pomoč pri varstvu – brez njih bi vse to veliko težje usklajevala. Njihova pomoč nama omogoča, da lažje krmariva med obveznostmi in da ne pozabiva na najine zmenke. 😊

5. Glasba je vaše življenje že od malih nog. Kateri so najlepši občutki, povezani z igranjem pred publiko?
Danes mi največ pomenijo občutki. Čustva in energija, ki jo doživim ob igranju, in tista, ki jih vidim na obrazih ljudi med nastopom. Tisti trenutki, ko se nekaj premakne – v meni, v njih –, postane glasba nekakšen most med nami. Spoštujem tudi, ko si kdo po nastopu vzame trenutek, da pristopi, reče besedo ali dve ...

Začutim, da je glasba res nekaj dosegla. Zato imam tako rada igranja na porokah ­– ker so občutja tam iskrena, neponovljiva in ljudje so še toliko bolj odprti za občutja. Vedno večkrat se "naježim", ko se skladba dotakne pravega trenutka.

6. Udeležili ste se že mnogo tekmovanj in dosegli odlične uvrstitve. Kateri uspeh na področju glasbe pa vam osebno največ pomeni?
Zelo sem hvaležna za vse uspehe in priložnosti, ki sem jih deležna. Zdaj, ko imam svojo družino in veliko tudi poučujem, mi največji uspeh predstavlja napredek mojih učencev. Tisti nasmeh po nastopu najmlajših, ko premagajo tehnično težavo po vajah, ki sem jim jo dala, ko vidim starejše učence, da so še vedno dejavni v glasbi, ko sodelujejo v orkestrih ali zborih, ko jih vidim na kakšnih koncertih kot poslušalce ...

Seveda me zelo veseli in navdušuje, ko me glasbeni kolegi povabijo k sodelovanju, ko me kdo priporoči, ko me pokličejo, da nekaj skupaj ustvarimo … To zaupanje mi veliko pomeni.

7. Smo v sezoni porok, katerih del ste s svojim triem pogosto tudi vi. Kaj vas pri porokah najbolj gane?
Oh, punce vedo, da imam na porokah vedno večkrat nekje na robu vek solze. Vedno me gane trenutek zaobljub – vsakič znova me zadene. Spomnim in opomnim se, kako pomemben in dragocen korak je to v odnosu in kako veliko obljubimo drug drugemu.

Vedno me ganejo tudi iskrene pridige in Božja beseda, ki jo slišimo skoraj na vsaki poroki in ki poboža naravnost v srce. Iskreno sem hvaležna, da sem lahko prisotna ob tako pomembnem trenutku v življenju dveh in jima na svoj način polepšam nekaj tako velikega.

8. Izkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Čeprav se morda sliši nenavadno, sem najbolj hvaležna prav za težke preizkušnje. Tiste, ki te doletijo v partnerstvu, družini, prijateljstvu … Ko si na tleh in moraš najprej sam s sabo veliko narediti, da se pobereš. A prav takšne prelomnice te spomnijo, da življenja ne vodimo mi. Lahko le spustimo, prepustimo in dovolimo, da nas življenje nosi.

To je eden najpomembnejših nasvetov za mirno življenje. Vsaka težja izkušnja me naredi bolj trpežno, bolj sočutno in bolj hvaležno. Hvaležno za življenje, družino, vse male trenutke. Zanimivo, kako se vse – dobro in težko – na koncu preplete v ravnovesje. In ravno to ravnovesje daje življenju globino.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
"Vsak trenutek je nova priložnost." To me vedno znova opomni, da nikoli ni prepozno začeti znova – z mislijo, z besedo, z dejanjem. Vsak slab dan lahko spremenim v boljšega, če se odločim, da bom v njem poiskala nekaj lepega. Živeti tukaj in zdaj, z zavedanjem, da je vsak trenutek lahko začetek nečesa boljšega – to me dvigne.

10. Biti ženska je lepo, ker …
… v sebi nosimo nežnost in moč hkrati. Ker znamo ljubiti z vsem, kar smo. Trenutno še posebej močno doživljam lepoto materinstva – to, da lahko v sebi nosimo novo življenje, ga rodimo, dojimo … to je nekaj, česar moški ne morejo. To je lepo, najlepše.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.