Tudi duhovniki jokajo – samo da tega nihče ne vidi

V soboto, 5. julija, si je v Cannobiu, slikovitem italijanskem kraju ob meji s Švico, življenje vzel duhovnik Matteo Balzano. Novica je pretresla Italijo in tudi širši katoliški svet. Morda bi pomislili, da je šlo za starejšega duhovnika iz hribov, osamljenega, neuspešnega v svojih pastoralnih prizadevanjih. Ali koga, ki ga bremeni krivda kaznivih dejanj ali dolgovi.

Kaže, da nič od tega. Matteo je bil komaj 35-letni duhovnik, predan, navdušen, s čutom za sočloveka, poln zagona za oznanjevanje. Vsi so ga imeli radi, trdijo, da je zelo poživil župnijsko občestvo, za njim zdaj žalujejo množice.

"Bil je priljubljen pri vseh," je povedal župan Cannobia. "Vsi smo pretreseni, nikoli nismo opazili nobenih znakov, da bi bil v kakršni koli stiski. Resnično ne vemo, kaj se je zgodilo."

In vendar se je. In žal ni edini primer.

Matteova smrt je sprožila tudi izpoved Salvadorja Aguada Miguela, duhovnika iz Valencie, ki se je pred leti znašel v hudi stiski.

"Osamljenost, breme, preobremenjenost in poleg tega vedno pripravljenost za služenje, čeprav si notranje uničen, so le nekatere od stvari, ki jih je zagotovo doživljal ta brat. Povem vam to, ker sem bil pred petimi leti v enakem položaju, na robu prepada, v globini temne jame," je zapisal na Instagramu, kjer zdaj z navdušenjem oznanja.

Pripoveduje, da je imel novembra 2019 prvi močan napad tesnobe, že prej nekaj manjših, a jih je pripisoval stresu. Opisuje, da je bil decembra 2020 notranje mrtev. Kljub psihološki pomoči je bil pritisk zelo močan in nameraval je narediti samomor. "Bog tega ni hotel, potegnil me je iz jame."

"Ne želim, da bi ta smrt ostala neopažena, ker ta smrt kriči sama po sebi," je na Facebooku zapisal priljubljeni perujski duhovnik Omar Buenaventura. "Kot vsak človek čutim, trpim, se smejim, jokam, sem v stiski, sem žalosten in zelo, zelo pogosto čutim, da je breme na mojih ramenih preveliko in me bo zdrobilo. /…/ Bog je moja moč. A moram priznati, da tudi jaz potrebujem objeme, poslušanje, oporo, ljubezen, odpuščanje in skrb. Potrebujemo, da nas obravnavajo kot ljudi, ne kot stroje."

Iskreno sem vesela, ko v zadnjem času vidim prizadevanja v slovenski Cerkvi, da bi škofje res bili očetje "svojim" duhovnikom, duhovniki pa med seboj bratje, ki se podpirajo. Škofije, ki k temu stremijo, so drugačne, v njih veje drugačen duh. Bogu hvala!

Ne morem pa mimo samorefleksije. Ne rečem, stvari se spreminjajo na boljše. A še vedno laiki duhovnike pogosto dojemamo kot neke nadljudi, ki živijo tam za cerkvenimi zidovi, stran od resničnosti. Samoumevno se nam zdi, da so duhovno stabilni, moralno pokončni, odporni proti dvomom. Duhovnik naj bi bil nekdo, ki je "zgoraj" – z Bogom –, zato ga pogosto ne opazimo, ko je utrujen, zaskrbljen, ko nima nikogar, s katerim bi delil svojo frustracijo.

Kot da nimajo pravice do dvoma, do duševne utrujenosti. In ko pridejo v krizo, se zavijejo v tišino. Potem pa, kot Matteo, odidejo tiho.

Duhovnik je pogosto edina oseba v skupnosti, ki je stalno prisotna v trpljenju drugih – pri bolnikih, pogrebih, žalovanju. Je nekakšen nosilec "čustvenega materiala" skupnosti. Kdo pa nosi njegovo bolečino?

Za bolne farane molimo, za revne zbiramo sredstva, cerkvene zidove popravljamo. Ko pa se duhovnik zdi odsoten, izčrpan ali bled, pogosto le skomignemo. "Moral bi na dopust." Redkokdaj pa se vprašamo, ali sploh ima koga, ki bi ga zares poslušal v njegovih najbolj intimnih strahovih, skrbeh ali dvomih.

V zadnjem času se me v moji ožji okolici dotikata dva primera. Enega duhovnika je neurejeno življenje (zunanje in duševno) pripeljalo do telesnih odpovedi, da je skoraj umrl in je še vedno v nevarnosti. Drugemu so (med drugim zaradi odvisnosti od iger na srečo) prepovedali maševati in spovedovati. Da številnih primerov alkoholizma sploh ne omenjam.

"Nihče ne ve, kakšen pekel nekdo nosi v sebi," so besede, ki jih je izrekel pokojni Matteo ob samomoru, ki se je pred časom zgodil v njihovi župniji.

Tudi zgoraj navedena primera sta odraz pekla v človeku. Zanj ni vedel nihče, dokler se ni začel odražati navzven. In tudi ko se je pokazalo navzven, smo vsi samo "govorili naokoli", ne vem pa, ali je bil sploh kdo tako trezen, da bi trpečega preprosto vprašal: "Kako si? Kaj se ti dogaja?"

Bitke med dobrim in zlim bijemo vsi, a duhovniki morajo to vse prevečkrat početi sami, saj nimajo zaupnika, poiskati strokovno pomoč pa stigmatizira. "Zakaj bi on potreboval pomoč psihologa, saj ima Boga?!"

Iskreno, kot ženska se ne čutim, da bi lahko bila zelo zaupna z duhovnikom. To bi bila hoja po tankem ledu. Spodbujam pa k temu moške – da ste bratje, tovariši tudi duhovniku, ne le sožupljanom.

Sama pa lahko spremenim svoj pogled – ni treba, da na duhovnika gledam kot na funkcijo, ki zame opravlja storitev (podeljevanje zakramentov), ampak kot na človeka. To niso neprebojne figure, ampak ranljivi bratje. Tudi oni potrebujejo skrb in spodbudno besedo.

Laiki lahko ponudimo varen prostor tudi duhovnikom. Skodelica kave, ne da bi govorili o pastorali. Sprehod, ampak brez "Ej, a se lahko še spovem?". Prijateljstvo, ki preseže funkcijo. Tudi duhovniku lahko omogočimo, da pokaže svojo šibkost.

Matteo Balzano ni bil samo italijanski duhovnik. Bil je nekdo, ki je verjetno pretežko nosil svet – naš svet – na svojih ramenih, sam. In to razkriva nekaj tudi o nas: kako (ni)smo pripravljeni gledati, slišati in hoditi skupaj. Morda je njegov odhod tiha prošnja, da naslednjič ne čakamo na tragedijo, da začnemo videti tiste, ki naj bi nas vodili – in jim sledimo v sočutju, ne le v nauku.