Teniški prvak Carlos Alcaraz je z ganljivim odnosom do navijačice pokazal, da je pravi vzornik tako na igrišču kot v vsakdanjem življenju
Med letošnjo rekordno vročino v Wimbledonu se je zaradi drobnega dejanja sočutja in prijaznosti za nekaj trenutkov ustavil celo turnir svetovnega razreda. Branilec naslova Carlos Alcaraz je med igro v petih nizih na tribuni opazil starejšo gledalko, kako se je zgrudila: brez oklevanja je dal znamenje glavnemu sodniku ter ji podal plastenko vode.
Tekma je bila prekinjena za več kot 15 minut, medtem ko so gledalko oskrbeli zdravniki. Tisti večer se je njena hčerka Alcarazu zahvalila prek objave na družbenem omrežju X: "@carlosalcaraz, hvala za skrb, ki ste jo danes izkazali moji mami …"
Na presenečenje in veselje vseh je Alcaraz osebno odgovoril z naslednjim zapisom: "Z veseljem, malenkost! Upam, da se mama dobro počuti. Pošiljam ji poljub in pozdrav, lepo poskrbite zanjo!"
Ta drobna izmenjava objav je hitro zaokrožila po svetovnem spletu z jasnim sporočilom, kako je bilo teniškemu zvezdniku tudi pod pritiskom prvenstva dovolj mar, da je nekomu polepšal dan.
Več kot zgolj prvak
Časnik The Economic Times je ob teh objavah pohvalno zapisal, kako sta v Wimbledonu na najbolj vroč dan ob odprtju prvenstva "milost in sočutje [lahko] zažareli še bolj kot športno zmagoslavje".
Preprosto vljudno dejanje španskega tenisača je bilo namreč izjemno sporočilno. Eden od športnih novinarjev je zapisal: "Alcarazov dar za tenis še naprej navdušuje množice, toda prav takšni trenutki so opomnik svetu, zakaj je mladi Španec več kot zgolj prvak na igrišču."
Drugače povedano: tudi lepo vedenje in sočutje si zaslužita praznovanje!
Celo športnik, ki je tako zaseden in uspešen, kot je prvi tenisač sveta (in branilec naslova prvaka na turnirju za veliki pokal) Alcaraz, ima čas, da izkaže svojo ponižnost – opomnik, da je prijaznost znamenje pravega športnega vedenja.
Od Murcie do velikih turnirjev
Alcarazova prijaznost ima korenine v isti predanosti, zaradi katere je postal teniška zvezda. Rodil se je leta 2003 v El Palmarju v španski pokrajini Murcia, odraščal pa je ob vihtenju teniških loparjev pod vodstvom svojih staršev (njegov oče je bil teniški trener v krajevnem klubu).
Na športno prizorišče je privihral kot čudežni najstnik in pri 19 letih postal najmlajši igralec, ki se je kdajkoli uvrstil na prvo mesto na svetovni lestvici. Hitro je zbral naslove na vseh turnirjih za veliki pokal – od odprtega prvenstva ZDA (na trdi podlagi) do Roland-Garrosa (peščeno igrišče) in Wimbledona (trava) – in celo postal šele drugi igralec v "odprti dobi tenisa", ki je zmagal v prvih štirih finalih turnirjev za veliki pokal.
Kljub vsem uspehom in celo srebrni olimpijski medalji pa Alcaraz ostaja prizemljen. V medijih pogosto vidimo, kako na igrišču prijazno klepeta z otroki, ki pobirajo žogice, ali iskreno čestita nasprotnikom. Trenutki, kot je njegov odziv na omedlelo navijačico, nas opominjajo, da resnično zmagoslavje ne pomeni le osvajanja zmag na tekmovanjih, temveč tudi osvajanje človeških src.
V dobi, ki hrepeni po pozitivnih zgledih, je ravnanje Carlosa Alcaraza prav osvežujoče. Pripetljaj na osrednjem wimbledonskem igrišču kaže, da lahko lepe navade – pozorna beseda, nasmeh, pomoč – sežejo daleč onkraj športnih dosežkov.
Za vse Alcarazove navijače je to vedenje resničnega prvaka konkreten primer, kako je tudi v trenutkih, ko je človek pod velikim pritiskom, pomembno "ljubiti svojega bližnjega". Pa naj bo na teniškem igrišču ali doma: otroci se tako naučijo, da k človekovi veličini sodi tudi prijaznost.
cerithPrispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
