Sonja Mlakar Kreft je žena in mama treh otrok. Lani sta z možem praznovala 25. obletnico poroke. Študirala je teologijo, za ta študij pa se je odločila že v sedmem razredu osnovne šole, saj je že v tistem času čutila željo, da bi pomagala pri delu v župniji.
Kot pravi, ima svoj poklic oziroma poslanstvo res rada: "Je del mene, to živim in to je ves čas živela tudi moja družina. Naše življenje se je ves čas prepletalo z mojim poklicem."
Neverjetno in navdihujoče je, da ste imeli že v tako mladih letih jasen cilj, da želite opravljati katehetski poklic. Od kod tako močna želja?
Bilo nas je nekaj deklet, ki smo zelo aktivno sodelovale v župniji – od pevskega zbora, ministriranja … Res smo bile vključene v dogajanje in smo ena drugo spodbujale pri tem.
Na Koroškem se je v tistem času začenjal Katehetsko-pastoralni tečaj. Ker so me teološko-katehetske teme zelo zanimale, sem pomislila, da bi šla na ta tečaj. Vendar sem že obiskovala orglarsko šolo, za katero me je nagovoril domači župnik. Tako ni bil najbolj navdušen, da bi se vpisala še v Katehetsko-pastoralno šolo, saj bi bilo to že preveč zame.
Pozneje sem v Družini brala o prvih laikinjah, ki so doštudirale na Teološki fakulteti. Bil je intervju z Julko Nežič. Takrat sem prvič videla, da je to sploh možno, in tako sem se odločila, da tudi sama stopim na to pot.
Čutila sem, da Bog želi, da svoje življenje posvetim temu področju, veliko sem razmišljala, kaj želi od mene, tudi o redovništvu sem razmišljala, a ta klic ni bil tako močan. Kdor išče pot, da bi odgovoril na Božjo voljo, jo bo našel, in tako sem si ustvarila družino in se odločila za ta poklic.
Kako ste v družini živeli vero? Kako ste jo predajali svojim otrokom in jo še sedaj?
Otroci so odraščali s tem, da sem jaz katehistinja in sem jih tudi učila verouk v naši župniji, tako da niso imeli veliko izbire. Res so bili vključeni, že od malega so bili z menoj na vseh oratorijih, ki sem jih vodila, pozneje pa so tudi pomagali kot animatorji.
Doma smo molili, hodili k sveti maši. Večkrat tudi v druge župnije, kjer sem pač učila verouk in sodelovala pri svetih mašah. Mož je na neki točki začel manj redno obiskovati cerkev, nikoli pa ni nasprotoval. Vedno je podpiral moje delo in trud za versko življenje.
Skavti so se nama zdeli zelo pomembni pri dopolnjevanju najine vzgoje, še posebej v puberteti je pomembno, da tudi drugje, ne le v družini, slišijo za tiste vrednote, ki so nama bile pomembne. Rdeča nit najine vzgoje je bil trud za dobre in prave vrednote.
Iskreno se vam zahvaljujemo, ker berete Aleteio
Hvala vnaprej!
vaša ekipa Aleteie
Katere vrednote pa so to?
Vsekakor krščanske vrednote. Je pa zanimivo, da čeprav so vsi otroci isto vzgajani, so šli v različne smeri. Eden izmed otrok je bil že od malega upornik in je nekoliko nasprotoval in me spraševal, zakaj ga silim v cerkev.
Želela sem mu dati občutek, da ga ne silim in da je po birmi odločitev njegova. Želela pa sem, da vztraja do birme, saj sem mu dala vedeti, da je to nekaj, kar nama z možem veliko pomeni, in da sva mu želela predati to, kar tudi meni veliko pomeni. Zdaj spoštujem njegovo odločitev, se mi pa zdi zelo pomemben zgled, ki ga dajem. Brez očitkov in zbujanja slabe vesti.
Ne čutim stiske ob tem, da se je tako odločil, ker se mi zdi, da sem delala in vzgajala dobro in sem zanj naredila, kar sem najbolje znala. Vsak ima svojo pot in to je treba spoštovati, saj ni vse v naši moči.
Kako pa ste kot mama doživeli odločitev sina Žige, da gre v bogoslovje? Je bila njegova odločitev pričakovana ali je bilo čisto presenečenje?
Najprej je povedal, da bo šel študirat teologijo. Ker sem tudi sama to študirala, sem mu najprej povedala, da je težko zaradi službe. Tudi ne moreš graditi neke uspešne kariere, plača je nizka ... Rekla sem, da sem vesela, a da naj premisli, ker vidi, kako je z mojo zaposlitvijo in da ni lahko.
Na koncu pa sem mu rekla, da bi se jaz ponovno odločila za ta študij, da mi ni niti malo žal in da mu seveda puščam vso svobodo, da se odloči. In to je bil eden od najinih prvih pogovorov na to temo, potem pa je čez nekaj časa tudi že bolj konkretno povedal, da bi šel v bogoslovje.
Vsekakor je bilo veselje, hkrati pa tudi velika skrb. Morda sem se bolj kot drugi starši zavedala, kaj ga čaka. Od blizu sem poznala razmere in življenje duhovnikov. Zavedala sem se, da pot ne bo lahka. Duhovniki danes niso več "gospodje", niso spoštovani, družba danes to sprejema na zelo drugačen način.
Ko sem sama študirala, je skoraj 30 mojih sošolcev postalo duhovnikov, zdaj pa jih je le nekaj v letniku. Pritisk nanje je zato toliko večji. Sem pa vesela, saj vidim, da se mu ne "mudi", ampak želi res pretehtati in premisliti in mislim, da je prav, da zares ugotovi, kaj je Božja volja za njegovo življenje.
Zdi se mi tudi dobro, da dobi čim več izkušenj, da čim več sam vidi in doživi in se potem na podlagi vsega tega odloči. Tudi v zakonu je tako, da morata fant in dekle pred poroko ugotoviti, ali je ta zveza res to, kar ima Bog v načrtu zanju. Nobena pot pa ni lahka in kot starša te v vsakem primeru skrbi za tvojega otroka.
Zavedala sem se teže, ki jo njegova odločitev prinaša s seboj – veliko je govoric, obrekovanja, bolj so na očeh. Iskreno rečeno ob tej novici nisem ravno skakala v zrak, a molitev je tista, ki je najbolj potrebna in na mestu, da bo res izbral tisto pravo pot, na katero ga kliče Gospod, in na njej vztrajal.
In tudi mož je Žigovo odločitev zelo dobro sprejel. Je pa res, da ga je Žiga dobro pripravil na to. Po maturi je šel za dva meseca v misijone v Etiopijo, in to čisto sam. To je bila kar preizkušnja, ki je bila za naju oba kar težka, ampak mislim, da naju je na ta način kar dobro pripravil na vse, kar bo še sledilo ...
Kako Žigova dosedanja pot in njegovo zorenje vpliva na vas kot na verno žensko? Vas je to kaj spremenilo?
Ne bi rekla, da me je zelo spremenilo, saj že ves čas živim in razmišljam podobno. Se pa res živo spomnim, ko se je rodil in sem ga opazovala, sem pomislila, kakšno pot Bog pripravlja zanj. Ves čas imam v srcu željo, da bi bili vsi moji otroci srečni in da bi našli tisto pot, ki jo Bog pripravlja zanje.
Tudi ko so krize, vedno razmišljam, kaj nam želi Bog s tem povedati, kaj je moje mesto in moja naloga v teh trenutkih.
Veliko staršev ob takih odločitvah svojih otrok čuti strah. Kaj bi, glede na to, da imate tako izkušnjo, rekli staršem, katerih otroci razmišljajo o posvečenem življenju?
Zavedati se moramo, da naši otroci niso našli. Po nas prejmejo življenje, vsak pa ima svojo pot in poslanstvo. Tudi ko se poročijo, niso več čisto naši. Spomnim se, ko so nekatere mame na srečanju staršev bogoslovcev potožile, da fantov ni nič doma. Ampak saj tudi če ima tvoj otrok dekle ali fanta, ga ni veliko doma. To je njegova pot in to je treba sprejeti. In tudi celibat ni nič strašljivega. Koliko jih danes ostane samih, si ne ustvarijo družine.
Hvala Bogu, da je našel svoje poslanstvo in uresničitev sebe. Vsaka taka odločitev pa s seboj seveda prinese tudi odrekanja. Tudi ko se poročiš, vstopiš v neke vrste celibat, posvetiš in izročiš se eni osebi, ni prostora za druge. Tudi to, da ne bo vnukov, me ne žalosti. Bodo pa drugi.
Vas kak citat iz Svetega pisma še posebej nagovarja in motivira skozi življenje?
Zelo me nagovarja citat: "Glej, na obe dlani sem te napisal." (Iz 49,16) Čutim se ljubljeno od Boga, vse moje življenje in vse, kar mi podarja, je znamenje njegove ljubezni. Daje mi moč v preizkušnjah in ves čas se čutim ljubljeno. Hvaležna sem za to.
