Duhovnik s posebnim hobijem: “Veselje in zadovoljstvo drugega človeka mi največ da”

Duhovnik Jožef Poje svoje poslanstvo živi in opravlja že 21 let. Duhovniška pot ga je vodila od kaplana v župnijah Železniki, Zali Log, Dražgoše, Zagorje ob Savi, v bolniški župniji v Ljubljani in Cerkljah na Gorenjskem do župnika v župniji Nova Oselica in Stara Oselica, zadnjih deset let pa je župnik na Brezovici.

Preden je vstopil v bogoslovje, je doštudiral strojništvo, zato mu to znanje še danes pride zelo prav. Kadar mu ostane čas, se zelo rad posveti svojemu hobiju – padalstvu. Poletel je že nad marsikatero pokrajino, med drugim je uspešno pristal tudi na Blejskem otoku.

Kako je prišlo do tega, da ste zamenjali ne samo študij, ampak svoje poslanstvo? Kdaj je dozorela misel, da želite biti duhovnik?
Moja pot ni šla čisto po redni smeri. Naša družina pa tudi moj utrip v otroštvu je bil povezan z domačo župnijo Šentvid nad Ljubljano, kjer sem bil vključen kot ministrant in kot mladinec sem se veliko družil in bil del dogajanja v župniji. Čutil sem močno povezanost, vendar misel, da bi bil duhovnik, takrat še ni bila živa. Ker sem bolj tehnične narave, sem se vpisal na srednjo strojno šolo in potem nadaljeval še na strojni fakulteti.

Mislil sem si, da če bo šlo, bom študiral, če ne bo šlo, grem pa v službo. Pa je šlo. Šele v času študija sem začel razmišljati, kaj bom v življenju postal. Prej sem se spraševal, kaj bom počel, kaj bo moja služba, s katero bom služil za preživetje, potem pa sem se začel spraševati, kdo sem jaz, kje sem, kaj je moje poslanstvo in poklicanost. Tako se je v meni počasi utrdila misel, da bi stopil na duhovniško pot.

Gotovo pa vam vaše tehnično znanje danes pride zelo prav in vam ni treba za vsako težavo klicati "mojstrov", kajne?
Res je. Marsikaj sam naredim in to mi je zelo všeč in lepo, ker je odmik od dela, ki je velikokrat povsem intelektualno in pisarniško. Ob fizičnem delu se da razmišljati, misli se oblikujejo.

Je pa zanimivo, da ko sem izbiral smer študija na strojni fakulteti, sem imel nekje v sebi misel, da nikoli ne bom strojnik in da si moram izbrati smer, ki bo zame pozneje najbolj uporabna, ne glede na to, kaj bom počel. Tako sem šel v smer ogrevanje in prezračevanje, kar mi res pride zelo prav, saj se potrebuje res povsod. Od očeta pa sem prevzel veselje do področja elektrike, saj je moj oče električar. Naravoslovni študij ti da svoj pogled na stvari, kar vidim kot veliko bogastvo in dodano vrednost k svojemu poslanstvu.

Kako so vaši domači sprejeli spremembo življenjske poti?
Doma sem za svojo odločitev povedal zelo pozno. Ujel sem zadnji trenutek, preden se je septembra začelo bivanje v bogoslovju in nov študij. Nekega večera sem končno povedal.

Zanimivo je bilo, ker je mama takoj povedala, da jo je mnogo gospa spraševalo o meni, ona pa ni nič vedela o tem, je pa začela nekaj slutiti. Oče, ki je sedel zraven, ni reagiral. Mi je pa povedal, da me je zadnje pol leta opazoval in vedel, da se z menoj nekaj dogaja.

Ker je naša družina res povezana z vero, je bilo potem seveda veliko veselje. Tudi v domačem kraju so vsi zelo lepo in s ponosom sprejeli mojo odločitev.

Nekaj časa ste delovali v bolniški župniji, kjer ste se srečevali z bolnimi, umirajočimi in preizkušenimi. Kaj vam je dala ta izkušnja?
To je bilo drugačno področje pastoralnega dela. Kot kaplan sem spoznal vse faze življenja, od rojstva dalje: sveti krst, spremljanje otrok pri verouku, birmancev, mladih na oratoriju, potem pa sem se v bolniški župniji srečeval z ljudmi v preizkušnji bolezni, večinoma so bili to starejši ljudje, občasno tudi mlajši.

Če je prej veliko štelo pastoralno delo z več ljudmi, statistika veroučencev, število ministrantov in pevcev, je bilo tukaj enako pomembno že srečanje z enim samim človekom, čas, posvečen samo enemu človeku, je bil izredno dragocen. Nekatere bolnike sem spremljal dlje časa, za nekatere pa je bilo enkratno srečanje z duhovnikom verjetno tudi zadnje srečanje, ker se je njihovo življenje končalo ali pa so ozdraveli in odšli domov.

Včasih se mi zgodi, da po več letih kdo pristopi do mene in reče, da sem ga pred leti obiskal v bolnišnici. To so tako lepe stvari! Ob tem velikokrat razmišljam, da je Jezus Kristus prišel na svet, da je oznanjal množicam, ampak verjamem, da bi prišel tudi za enega samega človeka.

Spomnim se praznovanja velike noči pred nekaj leti. Daroval sem sveto mašo v kapeli onkološkega inštituta. Pri sveti maši na največji krščanski praznik, ki je vrh veselja in dan, ko so cerkve nabito polne, sta bila z menoj le dva človeka.

Vsi lažje oboleli so doma v svojem okolju, vsi težko bolni pa so v bolnišnici in ne morejo iz svojih sob. Maševal sem z dvema vernikoma v kapeli, ki je v pritličju, a sem imel v mislih, da je nad mano v gornjih nadstropjih ogromno ljudi, ki so bili nekoč ali bi želeli biti na ta praznik pri sveti maši v veselju velike noči, a so ostali v preizkušnji zemeljskega velikega petka.

Ta izkušnja svete maše na veliko noč z dvema vernikoma mi je dala pečat in pogled za naprej. Od takrat si večkrat zavestno vzamem čas za enega človeka, saj je Bog tisti, ki dela po meni in človeka nosi, duhovnik pa je le orodje in Njegova človeška pomoč.

Zapisali ste, da si želite, da bi bila župnija kot ena družina. Kaj to za vas pomeni v praksi?
Če primerjam družino in župnijo, je cilj obeh, da se nekdo tam dobro in lepo počuti, da mu je nekaj blizu, da rad obhaja praznovanja. Družina brez praznovanj, brez sprejemanja nekoga v svoj krog, je ranjena in ji nekaj umanjka. In enako je v župniji. Če nekdo pride v našo župnijo ali cerkev in začuti, da je tukaj lepo in prijetno in da bi želel še priti ali ta občutek podeliti še s kom od svojih bližnjih, je meni res tako dragoceno.

Pomembno se mi zdi tudi, da lahko človek v župniji dobi pomoč in zaledje, ko je najtežje, in da ne ostane sam. In veliko mi pomeni, da smo povezani v molitvi. Ogromno je bolnih in ostarelih, ki ne pridejo več v cerkev, a ogromno molijo zame in za našo župnijo. Čeprav jih ne vidimo več, je njihova vloga v župniji izredno pomembna in sem jim neskončno hvaležen.

Duhovniki in verniki so lahko dostikrat pesimistični, slišimo, ko pravijo, da župnije propadajo, da nas je vedno manj, da je pri verouku vse manj otrok … Je res vse tako slabo?
Rekel bi, da je na mestu predvsem realen pogled na stvar, ki odraža dejansko stanje človeka. Včasih duhovnike določene stvari res lahko potrejo. Marsikdo med njimi veliko vlaga, se trudi spremljati ljudi in prenašati vero naprej, pa so sadovi včasih drugačni, kot bi si želeli. To človeka stisne in razočara, s časom pa tudi življenjska energija nekoliko pojenja in vse to pusti svoj pečat.

V takih trenutkih se spomnim prizora iz evangelija, ko je Jezus zajokal nad Jeruzalemom: "Kdaj boš spoznal svoj čas?" Tudi njega je stisnilo pri srcu. Vsak duhovnik, vsak človek je na tej preizkušnji, včasih pridejo obdobja, ki so težja, bolj temna.

V takih obdobjih imam vedno pred očmi misel, da je Bog tisti, ki nam daje življenje, on nam je dal Sina, Odrešenika. Mi ga iščemo, Bog pa vidi celoto, mi pa samo majhen delček. Tudi številke, ki jih spremljamo na župniji, so le odsev nečesa, ne pa celotna resnica – lahko so večje ali manjše, a niso najpomembnejše.

Kar se mi zdi res bistveno, je, da tisti, ki vero živijo, to nosijo v sebi in lahko v svoji zavesti in prepričanju občutijo globino. Morda je res manj vernikov, a vera, ki jo ti ljudje živijo, je lahko toliko večja.

Kaj vas pri vaši poklicanosti najbolj izpolnjuje?
Ko sem kot duhovnik med ljudmi. Veselje in zadovoljstvo drugega človeka je tisto, kar mi največ da. Ko na primer vidim srčnost mladih, veselje starejših, res je velika radost, ko lahko skupaj nekaj naredimo, ustvarimo in živimo vero skozi vse cerkveno leto in praznike.

Pred časom smo se z vami že pogovarjali o športu in prostem času, tokrat pa me zanima, kako ste se začeli ukvarjati s padalstvom?
Ko sem bil še v srednji šoli, sem imel veselje do vsega, kar leti. Takrat je bilo še veliko jadralnih zmajev. In spomnim se, kako sem opazoval, ko so se pod Krvavcem pripravljali in zleteli. Večkrat sem šel peš na Grmado in upal, da srečam kakšnega jadralnega padalca. Želja, da bi poskusil, je bila prisotna že od srednje šole, potem se je malo umaknila, ker ni bilo finančnih možnosti, pa tudi časovno so bile druge stvari bolj pomembne.

Ko sem bil kaplan v Železnikih, kjer se kar nekaj ljudi ukvarja s tem, sem izrazil željo, da bi se rad peljal v tandemu, in potem me je eden od župljanov peljal, nato pa sem aktivno vstopil v ta šport in opravil tečaj.

Slišala sem tudi, da ste pristali na Blejskem otoku. Za tak pristanek je verjetno treba veliko znati? Kateri poleti so vam poleg tega ostali v najlepšem spominu?
Vsak si najde določene izzive, ki so mu blizu in ki ga privlačijo. Meni je lepo že samo vzleteti z določenih, pogosto težko dostopnih točk – z gorskih vrhov, ki sploh niso urejena vzletišča. Tam je res potrebno veliko znanja in izkušenj. Z leti postajam še bolj previden, saj se človek z leti zaveda, koliko stvari gre lahko narobe. Na srečo se je večina poletov lepo izšla.

Eden najlepših in edinstvenih poletov je bil zagotovo prvi polet s Triglava, na severno stran, proti severni triglavski steni. Tudi pristanek na Blejskem otoku je bil prav poseben izziv – edina možnost je bil pomol pod stopnicami, širok vsega tri metre. Vedno sem bil pripravljen tudi na možnost, da bom moral pristati v vodi, saj je to v takih primerih najmehkejša možnost. Na srečo je šlo vse po načrtu.

Zanimivi so tudi poleti z obale na otoke. V spominu imam sedem jadranskih otokov, na katere sem pristal, mislim, da so trije ali celo štirje takšni, kjer je to uspelo le meni in verjetno ne bo ponovitve, ker je res zahtevno.

Izziv je že vzlet s kopnega, saj vzletišča pogosto niso primerna za štart. Posebno veselje pa je, ko uspe polet prek daljne pokrajine, prek morja ali v neznano. Pri jadralnem padalstvu je vsak dan drugačen – ali bo dan dober, bo šlo visoko, daleč, ali se bo vse skupaj hitro končalo … vse je odvisno od vremena.

Pri tem športu me najbolj pritegne stik z naravo, ki je res prvinski. Prav vsakič moraš pozorno spremljati, kaj se dogaja okoli tebe – to je nekaj, kar sicer redko doživiš. Odkar se ukvarjam z jadralnim padalstvom, sem odkril ogromno delov Slovenije, za katere prej nisem niti vedel, da obstajajo – drobni zaselki, vasi, hribi, poti ... Še vedno je marsikaj, kar ostaja neodkrito.

Kako pa je z mislimi med letenjem? Je to prostor za molitev ali je to popoln odklop? Razmišljate o čem posebnem ali ste ves čas osredotočeni na letenje in tehniko?
Večino časa je res vse misli treba usmeriti v letenje, saj je treba biti ves čas zbran – z glavo, z občutki, z vsem, kar se dogaja. To ni rutina, kot je na primer vožnja z avtom po dolgi ravni cesti, kjer lahko misli nekoliko odtavajo. Pri letenju je dinamika čisto drugačna, vreme je vsak dan posebno, zato moraš biti popolnoma prisoten.

So pa trenutki, ko misli odtavajo tudi drugam – v razmišljanje o življenju, o vsakdanjih stvareh. Včasih je tudi čas za molitev, a največkrat priporočam, da se človek molitvi posveti pred poletom in po njem – takrat je čas za prošnjo in zahvalo.

Med samim letenjem, sploh če je kaj bolj zahtevnega, ni veliko prostora za kaj drugega, razen kratke molitve ali zahvale, če gre vse po sreči. Vsekakor pa letenje prinese občutek občudovanja narave, stvarstva, občutek hvaležnosti, da lahko vse to doživiš.

Če bi imeli možnost v tandem vzeti kateregakoli svetnika, koga bi si izbrali?
Zelo zanimivo vprašanje, na to še nisem pomislil. Verjetno bi vprašal, kdo si sploh želi iti. Lepo je peljati nekoga, ki si to želi preizkusiti, in potem se taka želja z veseljem izpolni, čeprav v resnici sam ne letim v tandemu. Me res zanima, kateri od svetnikov bi si to želel. 😊

Morda bi povprašal Karla Acutisa, ker je mlad in poln energije. Če bi se strinjal, bi ga peljal nad italijanske hribe, ki so mu domači. Vprašal bi tudi Alojzija Grozdeta in bi ga peljal nad Dolenjsko, da bi lahko pogledal svoje ljube domače kraje.