“Mama me je naučila, da ima življenje, čeprav je marsikdaj težko, vrednost”

Za Nikolasa Tirrierja, mladega katoličana iz Francije, pogovor o trpljenju, drugačnosti in Božji ljubezni nikoli ni bil tabu. Rodil se je z redko boleznijo, imenovano Treacher Collins sindrom. Prestal je številne operacije in se tudi po vseh teh letih vsak dan srečuje z radovednimi pogledi mimoidočih.

Ko najmlajši nanj naslavljajo neposredna vprašanja o njegovem obrazu, jih nima namena utišati. Nasprotno, želi spodbujati pogovor. "Postopoma sem spoznal, da človeka ne dela dragocenega zunanji videz, temveč luč, ki jo nosi v sebi. To je Kristusova luč," je prepričan.

Nikolas se je rodil leta 1999 v Romuniji. Njegova diagnoza je bila precej nejasna in zdravniki niso mogli natančno opredeliti njegovega zdravstvenega stanja. Ko je bil star dve leti in pol, so se starši odločili za selitev v Francijo. Tam je Nikolas prestal vrsto operacij: rekonstrukcijo obraza, operacijo lobanje in vstavitev vsadkov.

Med zdravljenjem je hrepenel tudi po tem, da bi bil sprejet. Včasih so bili njegovi dnevi polni osamljenosti, spet drugič je bil prežet z upanjem. V šoli je dobival mešane odzive in vesel je, da v tistem obdobju družabni mediji še niso bili tako v ospredju.

V veliko uteho sta mu bila njegova družina in vera. "Stik s Cerkvijo – udeležba na romanjih, duhovnih vajah in v različnih skupinah – mi je koristil. Zahvaljujoč temu se nisem zaprl vase in predal bolečini. Kristus je bil z mano."

Pri 14 letih je Nikolas doživel svojo najbolj bolečo izkušnjo: očetovo bolezen in smrt. Njegov oče je pri 39 letih umrl za levkemijo. Mama je postala steber družine. "Ni imela izbire. Morali smo vztrajati. Bila je neverjetno močna. Delala je, skrbela za nas, se borila za naše zdravje in izobrazbo. Naučila me je, da ima življenje, čeprav je marsikdaj težko, vrednost."

Ko je bil v šoli osamljen, je prebiral življenjepise svetnikov. "Razmišljal sem: enega so požrli levi, drugega so mučili ... Jaz pa imam odmor in nimam ob sebi nikogar, s komer bi se lahko pogovarjal. Njihov pogum mi je pomagal preživeti."

Ena od misli, ki mu bo za vedno ostala v spominu, je bila: "Lahko ubiješ moje telo, a ne moreš se dotakniti moje duše, ker pripada Bogu." Danes Nikolas priznava, da si je dolgo prizadeval, da bi lahko izrekel podobne besede: "Še vedno nosim rane tistih let, a se učim, kako jih zdraviti z Bogom – z odpuščanjem."

Nikolas o upanju ne le govori, temveč ga tudi prinaša. Nekoč bi tudi sam rad delal z mladimi, zato se je odločil za študij pedagoške smeri. Že deset let kot prostovoljec pomaga na taborih za otroke in mlade. Srečuje se z najrazličnejšimi vprašanji, pogledi in včasih tudi molkom odraslih. "Starši skušajo utišati otroke, ki so radovedni, kaj se mi je zgodilo. Toda jaz jih prosim: ne recite jim, naj bodo tiho! Pogovor gradi vezi. Zatiranje vprašanj rodi strah in zapre otrokovo srce."

Glede na trenutno razpravo o uzakonitvi evtanazije v Franciji Nikolas nastavlja ogledalo družbi: "Ali smo res storili vse, da bi bilo življenje lepo in vredno življenja? Ali smo mladim ponudili podporo, prisotnost, smisel? Je to res zadnja možna pot?"

Tudi sam priznava, da je največji izziv današnjega sveta zavedanje, da je vsak človek lahko ljubljen, bodisi od ljudi bodisi od Boga. "Bil je trenutek, ko sem se počutil kot breme drugim, da starši trpijo zaradi mene. To se je spremenilo v prepričanje, da me Bog nima rad. Potem pa sem srečal ljudi, ki niso pobegnili stran od mene: duhovnike, prijatelje, učitelje." Pravi, da je potreben pogum, da sprejmemo ljubezen drugih.

Nikolas prepričljivo sklene: "Če danes govorim o življenju, ljubezni in miru, je to zato, ker še vedno poskušam razumeti, da me Kristus ljubi. In po Njem lahko stopimo na pot svobode in vstajenja. V samem srcu ran – z mirom, ljubeznijo in upanjem."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.