Timotej Fijavž Vivod je 25-letnik iz župnije svetega Jurija v Slovenskih Konjicah, kjer je 25. junija stopil korak bližje duhovniškemu poklicu. V domači cerkvi, kjer je bil dolga leta ministrant, je prejel diakonsko posvečenje. Do tega trenutka ni prišel čez noč. Za njim so leta vztrajnosti, učenja in globokega zaupanja v Božji načrt.
Timotej je obiskoval srednjo zdravstveno šolo v Celju, nato pa še eno leto gimnazije v Zavodu Antona Martina Slomška v Mariboru, kjer je opravil peti predmet mature, zgodovino, ki jo je potreboval za vpis na Teološko fakulteto v Ljubljani. Tam je pred kratkim z odliko končal magistrski študij.
Prihaja iz šestčlanske družine. Ima brata dvojčka in starejšo sestro, ki ima že mlado družino – tri otroke, dvema je Timotej krstni boter, enemu pa še bo.
V prostem času se najraje posveti igranju harmonike, ki se jo je najprej učil v glasbeni šoli Mateja Banovška v Slovenskih Konjicah. Rad igra tudi odbojko in zelo ceni druženje s prijatelji, še posebej ob iskrenih pogovorih in dobrem kozarcu vina.
Kako in kdaj ste začutili, da vas Bog kliče v svoj vinograd, kot radi rečemo duhovnim poklicem?
Ne morem reči, da je bil to en sam trenutek. To je bila pot celega mojega življenja. Začelo se je nekje v tretjem razredu osnovne šole, ko sem po prvem svetem obhajilu začel ministrirati v domači župniji. Ministriral sem ves čas osnovne šole, čeprav sem vmes malo odnehal, a so me starši spodbujali, da sem se ministrantom ponovno pridružil.
Potem je prišel osmi razred, čas birme. To je bilo zame res pomembno leto. Takrat sem začel dojemati vero bolj osebno, čutil sem, da mi vera nekaj pomeni in me veseli vse, kar je povezano z župnijo. Vključeval sem se kot animator na oratoriju in duhovnih vajah, kar mi je dalo še več zagona. V devetem razredu, ko je napočil čas vpisov v srednje šole, sem se začel spraševati, kam naj nadaljujem svojo pot.
Vedno sem rad delal z ljudmi, zato sem se vpisal na srednjo zdravstveno šolo, ker sem mislil, da bom tako lahko pomagal drugim. Vendar sem še vedno čutil, da me nekaj vabi k nečemu večjemu. Med srednjo šolo sem vsak večer ministriral pri mašah in veliko časa preživel z domačim župnikom, ki me je vodil in mi dajal nasvete. Skozi pogovore, molitev in redno udeležbo pri svetih zakramentih sem začutil, da me Gospod res kliče v duhovniški poklic.
Kako se spominjate svojega otroštva? V kakšni družini ste odraščali in kaj ste radi počeli skupaj?
Otroštva se zelo rad spominjam. Bilo nas je za zdajšnje družinske razmere kar veliko, zato je bilo treba imeti kar nekaj potrpežljivosti in veliko prilagajanja. Živeli smo skupaj s starima staršema, saj so bili starši pogosto v službi, zato sem veliko časa preživel z babico in dedkom. Spomini na babičino kuhinjo so še posebej lepi. To se mi pozna še danes.
Rad se spomnim tudi družinskih nedelj, ko smo šli skupaj na sprehode po Škalskih gričih med vinogradi. Po sprehodu smo se pogosto ustavili še pri lokalnem sladoledarju. To povezanost družine še danes zelo cenim.
Kako so vaši bližnji sprejeli vašo odločitev, da želite postati duhovnik?
Kot sem že omenil, to ni bila hipna odločitev, temveč je trajala dlje časa. Odločitev se je postopoma razvijala, in bližnji so to postopoma sprejemali. Veselili so se, da se počutim izpolnjenega in da mi ta pot veliko pomeni.
Moja odločitev, da postanem duhovnik, je postajala vedno bolj trdna, zato so tudi oni zlahka sprejeli, da bo njihov družinski član duhovnik. Nasprotovanja ni bilo, vedno so me podpirali in rekli, da če sem srečen jaz, so srečni tudi oni. Tudi za družino je to velik blagoslov, še posebej danes, ko je duhovnikov manj.
Pred kratkim ste magistrirali na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Z odliko ste obranili svojo nalogo z naslovom: Učenje knezoškofa Mihaela Napotnika o mašni daritvi v primerjavi z Zakonikom cerkvenega prava (ZCP 1983) in učenjem Cerkve danes. Kateri del vaše naloge bi moral po vašem mnenju najbolj odmevati tudi zunaj akademskih krogov, v župniji, med verniki?
Knezoškof Mihael Napotnik je prav tako prihajal iz župnije Slovenske Konjice. Bil je globoko veren in zelo predan dušni pastir. Bil je človek molitve, človek discipline, reda, urejenosti in to se je odražalo tudi v njegovem delovanju. Tako kot škof kot tudi že prej duhovnik je bil predan in goreče veren kristjan.
V naših župnijah pa bi moralo odmevati zagotovo več stvari. To, kar sem tudi skušal nekako v magistrskem delu najbolj poudariti, je lepota, veličastnost in vrednost svete evharistije in svete maše. To, kar tudi meni osebno veliko pomeni, je tudi on zelo poudarjal. To je spodbujanje celotnega Božjega ljudstva, da bi resnično poglobili svojo vero in da bi k zakramentu svete evharistije pristopali pripravljeni. Tako od znotraj kot navzven.
Kaj ste se med pisanjem magistrske naloge še naučili?
Zelo sem hvaležen obema profesorjema cerkvenega prava, dr. Slatineku in dr. Valentanu. Sta odlična profesorja in hkrati župnika v župniji, kar je bil zame dober zgled. Izbral sem cerkveno pravno tematiko prav zato, da sta lahko mentorja, in njuna podpora mi je zelo pomagala, tako pri strokovnih nasvetih kot pri vodenju skozi pisanje magistrske naloge. Hvaležen sem jima za vso podporo in trud. Pisanje naloge je bilo zato prijetno, čeprav je bilo kdaj tudi naporno, predvsem, ko misli niso stekle. Takrat sem se umaknil v kapelo, zmolil, kar mi je pomagalo najti pravi navdih in dokončati delo.
Kaj vas pa razveseli ali vam ogreje srce v težjih, bolj turobnih dneh?
Največkrat je to druženje s prijatelji. Včasih pa potrebujem malo miru, da si zbistrim misli. Takrat mi zelo pomaga sprehod. Rad grem sam na sprehod, bodisi po Tivoliju v Ljubljani, še raje pa doma po Konjicah ali zdaj v Šentilju, kjer sem trenutno na pastoralni praksi. Domači kraji imajo zame posebno mesto. Poleg tega me vedno razveseli tudi glasba. Kdaj pa kdaj zaigram na harmoniko ali poslušam kakšno lepo domačo pesem. To mi res ogreje srce.
Menite, da Cerkev v Sloveniji uspešno nagovarja mlade? Kje vidite še priložnosti za večji stik z njimi?
Težko bi sam sodil o uspešnosti. Sadove daje Bog, mi smo le služabniki. A opažam veliko dobrih programov za mlade: duhovne vaje, srečanja, študentske pastorale, še zlasti v Mariboru, kjer študentske maše vse bolj napolnijo stolnico. Tudi katoliške gimnazije in zavodi dobro delujejo. Videti je, da se marsikje z mladimi dobro dela.
Res je, da se po birmi nekateri oddaljijo, a tisti, ki ostanejo, so globoko vključeni, doživljajo vero s srcem, kar se vidi tudi pri pristopu k zakramentom. Ti mladi so svetle točka, ki nam dajejo upanje. Pomembno je, da poleg dela ostaja tudi molitev, le tako bo rodovitnost rasla.
Prispevek je bil najprej objavljen na druzina.si.
