Ukrajinka Iryna: “Ves čas nas je strah, to je postalo naše življenje”

S skupino ukrajinskih otrok je bila tudi gospa Iryna Zhepalova, ki od maja 2024 dela pri Karitas Spes Harkov. Spregovorila je o svoji poti, o razmerah v Ukrajini in o načinih pomoči, ki jo Karitas zagotavlja vsem prizadetim.

Kako ste začeli sodelovati s Karitas Spes v Ukrajini? Kakšna je vaša vloga tam?
Sem Iryna Zhepalova in v Karitas Spes Harkov delam kot varnostna menedžerka. Sicer imam dve izobrazbi: sem učiteljica angleščine in francoščine ter tuje literature, zato kar dobro govorim angleško. Eno leto sem delala kot učiteljica angleščine v šoli, prav tako pa imam pedagoške izkušnje tudi z delom na poletnih taborih za otroke. Zaradi nizke plače v šolstvu sem začela tudi s prevajalstvom.

Nato sem se odločila, da se zaposlim v policiji, v Interpolu. Delala sem na oddelku za mladoletne prestopnike, pozneje pa tudi na oddelku za kriminalistično preiskovanje. Skupaj sem v policiji delala osem let.

Zaradi zdravstvenih težav sem morala zapustiti to službo in sem se zaposlila v IT-podpori. Nočne izmene so bile naporne in iskala sem nekaj novega. Pogrešala sem službo v policiji, zato sem se vrnila k delu z ljudmi, ki so bili obsojeni za različna kazniva dejanja, a niso bili v zaporu. Potem pa mi je neka sodelavka pripovedovala o Karitas, kjer je ona delala nekaj časa. Videla sem oglas za delo pri njih, poslala svoj življenjepis in se zaposlila.

Najprej sem delala kot asistentka na projektih, nato pa so se zaradi mojih preteklih izkušenj odločili, da me imenujejo za varnostno menedžerko. Delam z ekipo, ki obnavlja porušene stavbe in sem odgovorna za zagotavljanje varnosti zaposlenih med delom na območjih blizu fronte.

Hkrati sem pri Karitas tudi prostovoljka. Prejšnja učiteljica angleščine je pustila to službo in sedaj jaz občasno poučujem otroke angleščino. Zaradi mojih izkušenj so me povabili, da spremljam otroke na počitnice v Slovenijo, kjer lahko pomagam tudi pri prevajanju.

Kako je vojna spremenila življenje, predvsem ranljivim skupinam, kot so otroci?
Najhujše je, da so v nekaterih vaseh ostali skoraj izključno starejši ljudje. Če so še kakšni otroci, jih je le nekaj – dva ali trije v celem naselju. Pouk poteka na daljavo, zato otroci nimajo pravega izobraževanja, nimajo stikov z vrstniki, prav to pa je zelo pomembno za njihov razvoj. Poleg tega se ljudje bojijo zaradi neprestanega obstreljevanja in splošne negotovosti. Mnogi domovi potrebujejo obnovo. Veliko ljudi je odšlo in se ne nameravajo vrniti. V nekem naselju, kjer smo pomagali, je prej živelo 60 ljudi, zdaj pa sta ostala le še dva človeka. Ljudje so osamljeni. Skoraj vsi mladi so odšli zaradi nevarnih razmer za njihove otroke. Mnogi starejši pa nočejo zapustiti svojih domov.

Otroci, ki so tukaj, so bili izbrani tako, da smo objavili poziv na družabnih omrežjih. Starši so se odzvali in prijavili svoje otroke. Otrok prej nismo poznali, skupaj smo šele en teden. Upam, da se bodo otroci tudi doma v Ukrajini vrnili k nam v Karitas Spes in sodelovali v naših dejavnostih.

Lahko delite kakšno posebno zgodbo ali izkušnjo s terena, ki vam je ostala v spominu?
V majhni vasi, poškodovani zaradi obstreljevanja, smo pomagali obnoviti dom starejše slepe ženske. Vid je izgubila pred leti, a je zelo ljubila svoj vrt. Da je lahko skrbela zanj, si je napela vrv od hiše do gredic, da se je lahko orientirala. Pomagali smo ji obnoviti vrt in to jo je zelo razveselilo. Njena odločnost in tiha dostojanstvenost sta nas spomnila, zakaj to počnemo.

Kakšno podporo – materialno in psihološko – prejmejo otroci in njihove družine prek Karitas?
Najprej pomagamo pri obnovi domov. V letu 2024 je Karitas Spes v sklopu nujne pomoči pomagal več kot 10.000 ljudem, neposredno prizadetim v konfliktu. Pomagali smo jim z osnovnimi potrebščinami, obnovili smo veliko gospodinjstev. Pomagamo tudi z denarno pomočjo, ki jo ljudje potrebujejo za hrano, najemnino, zdravila. Pomembno se nam zdi, da se ljudje lahko vrnejo v svoje obnovljene domove, kjer lahko zopet dostojanstveno zaživijo.

Za otroke organiziramo tabore, izlete in različne psihosocialne dejavnosti. Imamo psihologe, logopeda, izvajamo tudi mobilno pomoč na podeželju. Odprli smo hišo svetega Jožefa, kjer bomo izvajali tabore v varnem okolju. Pozorni smo tudi na izobraževalni proces, saj se večina otrok že štiri leta uči na daljavo, pogosto z omejenim dostopom do interneta in mirnega okolja. Naš program jim pomaga pri utrjevanju znanja. Pomagamo tudi otrokom s posebnimi potrebami in avtizmom.

S katerimi največjimi izzivi se soočate pri zagotavljanju varnosti za svoje sodelavce in ljudi, ki jim pomagate?
Večkrat je težko presoditi, ali moramo v zaklonišče ali ne. Ko slišimo zvoke siren ali letal, moramo oceniti, ali je dovolj varno za nadaljevanje dela ali se moramo umakniti. Je pa sploh na podeželju problem tudi to, da nekatere vasi nimajo nobenega zaklonišča. Ni vedno jasno, ali smo varni, vsak dan moram sprejemati te odločitve.

Predstavljam si, da vas je strah. Kako živite s strahom in kaj vas sprosti?
V bistvu smo se navadili na strah, ampak to je stalen stres. Seveda ima stres vpliv na zdravje, predvsem duševno. Postali smo bolj napeti in manj mirni. To je zdaj naše življenje. Sproščam se s posnetki ASMR. Vsak večer pred spanjem poslušam te posnetke in mi zelo pomagajo.

Preden sem začela delati na Karitas Spes, nisem bila verna. Tudi zdaj ne vem, ali bi se opredelila kot verno, a grem rada v cerkev, to me pomirja in sprosti. Verni ljudje so topli, prijazni in radi pomagajo.

Trenutno ste v Sloveniji z otroki, ki so v vojni izgubili očete. Kaj ta izlet pomeni njim in kaj vam osebno?
Pomeni jim mir, veselje, svobodo – zopet so lahko otroci. Znova se smejejo, spoznavajo prijatelje, živijo normalno otroštvo, ki jim ga je doma vzela vojna. Doma se bojimo vsakega glasnega zvoka, takoj pogledamo v nebo, ali bo letalski napad, tukaj pa ni tega strahu. Končno se lahko malce sprostimo in si spočijemo.

Kaj bi si najbolj želeli, da bi ljudje zunaj Ukrajine razumeli o tem, kaj se dogaja v vaši državi?
Vsi ljudje živijo v strahu in ne vedo, kaj bo z njihovo prihodnostjo. Rusi nas še vedno napadajo, imajo več orožja, so močnejši od nas. Ne vemo, kako dolgo bomo še lahko živeli v svojih domovih, niti ali bomo jutri še živi. Tega se zavedamo vsak dan.

Ste razmišljali o tem, da bi odšli?
Velikokrat. A imam starše, ki ne želijo oditi, in jih ne morem pustiti. Vsak dan razmišljam: morda jutri, morda čez mesec. Tako živim že štiri leta. Tudi ti otroci so v večini ostali zaradi sorodnikov. Neki fantek mi je povedal, da mama ne more zapustiti babice, ki je bolna in potrebuje posebno nego. Takšnih primerov je veliko in zato ljudje ostajajo.

Kaj vam daje upanje in moč, da nadaljujete s svojim delom?
Navdihujejo me dobri ljudje. Verjamem, da bom povsod – v Harkovu ali drugje – srečala ljudi, ki bodo pomagali meni in moji družini. Zato ohranjam upanje.