Petindvajset let je bil v kleščah heroina, zdaj je našel Boga in srečo

Na hrvaški izvedbi Mladifesta, festivala za verno mladino, je gostoval Matko Čelić. Mož, ki je bil skoraj vse življenje zasvojen s heroinom, je v zadnjih letih kardinalno zasukal svojo pot. Kot pravi, je bila pri tem opora na vero bistvenega pomena. Preberite povzetek njegovega nagovora.

"Družina je velika podpora, brez nje me ne bi bilo tu," svojo pripoved začne Matko. Oče treh otrok, ki je v zadnjih letih spet sestavil raztreščene koščke življenja, prihaja iz Metkovića. Svoja leta življenja deli na dva dela. Prvih 48 je minilo v znamenju teme, nato je sledilo srečanje z Gospodom. Zadnja štiri leta pa so zaznamovana s svetlobo.

Svoje primarne družine ne označuje za verno, prejel pa je zakramente. Sredi devetdesetih let je sodeloval v vojni za svojo domovino. Ravno dovolj dolgo, da mu je pustila travme. Po vojni, pred skoraj tremi desetletji, se je srečal s heroinom. "Ko sem ga prvič vzel, sem si rekel: to je to, to je zapolnilo vse moje praznine." Sledilo je zmedeno obdobje, vseeno se je oženil in dobil sina.

Dve leti po poroki je prvič končal v komuni za odvajanje od zasvojenosti na Krku. Tam se je prvikrat srečal z vero, mašo, molitvijo, rožnim vencem, molitvenimi skupnostmi, ki so prihajale na ta otok. Končal je program komune, a je po vrnitvi domov spet padal in se vrnil k heroinu. Z njim se je drogiral kar 25 let.

Poskusil je še v dveh skupnostih, odvisnost je kompenziral na razne načine; jemal je tudi tablete, se opijal z alkoholom … "Ko vam heroin tako obteži možgane in duha, postanete sužnji," pripoveduje. Leta 2007 sta z ženo odšla vsak svojo pot. Dobro desetletje zatem ga je poklicala in prosila, ali bi poskusila doseči ničnost zakona. Postopek je bil uspešen.

Imel je več razmerij, a nobenega poglobljenega, resnega, vse je bila bolj zabava. Padel je v svet prostitucije in pornografije, življenje se mu je začelo še bolj zapletati. Vseeno je občasno prejemal zakramente: "Nikoli nisem povsem odšel od Gospoda."

Leto 2020 je predstavilo enega najtemnejših obdobij. To je bil čas korone, izolacij, karanten. "Kupoval sem ogromne količine heroina. Drogiral sem se kot še nikoli. Tudi moja partnerka se je drogirala in veliko pila. Povabila me je v London. Tam sem ostal dva meseca. V središču pogovorov je bila pornografija. Na posnetkih je kmalu zasledil tudi svojo partnerko." Heroinu se je na njegovem meniju pridružil kokain. Iz tiste družbe je praktično pobegnil.

Začel se je drogirati še z metamfetaminom. Ugotovil je, da so ga v Londonu snemali. Kar 40 dni je pregledoval pornografski material in iskal posnetke, povezane s sabo in partnerko. "Prišel sem do točke, ko sem se želel ubiti." Iskal je celo puško za samomor, a je ni našel tam, kjer naj bi ponavadi bila.

V svoji družbi je čutil hudiča. Vedel je, da mora pobegniti od tega. Šel je po Sveto pismo, si ga prinesel v posteljo, pritisnil na prsi in začel prositi: "Gospod, spregovori mi, reši me." Odpreti pa knjige ni mogel, bil je kot paraliziran. To je bilo maja 2021. Vendarle mu je uspelo.

Šel je na psihiatrično kliniko. Brez droge in telefona je tam ostal 40 dni. Prav toliko časa pa je zatem preživel v postelji, potem ko sta mu počili obe stegenski mišici. Ob tem je doživljal abstinenčno krizo.

Dan pred praznikom Marijinega vnebovzetja se je, še vedno fizično negotov, v družbi še štirih romarjev odpravil peš v Medžugorje, ki je 25 kilometrov oddaljeno od njegovega doma. Stopil je v spovednico in prosil Boga, da ne bi dobil za pokore česa fizičnega, ker res ni bil sposoben nobenega tovrstnega izziva.

Nekoč so se mu pred očmi odvrteli vsi grehi. Najbolj so ga boleli tisti, ki se jih je spovedal, a se jih ni kesal. Videl pa je tudi tiste, ki se jih ni spovedal. Čutil je, kako se je nanj spustil oblak, zaslišal je besede: "Poglej, kako si žalil." Začel je jokati, se kesati, sram ga je bilo.

Začel je pogosteje hoditi k maši, poglobil se je v vero. Leta 2022 je spoznal gibanje Marijanska zaobljuba za domovino. Predlagali so mu duhovno obnovo v Medžugorju. Najprej mu ni ustrezalo, a se je vendarle odločil. Oktobra 2022 je gostil štiri romarje, ne vedoč, kakšen blagoslov je doživel s tem. S to ekipo so odhajali vsako prvo soboto v mesecu peš v Medžugorje in tudi na druga romanja.

Junija 2023 se je podal na zahvalno pot od Osijeka do Dubrovnika, ki traja kar 75 dni. Na poti je v njegovo življenje vstopila dama, s katero sta se veliko pogovarjala. Zaljubila sta se in poročila. Rodila sta se jima dvojčka Jakov in Josip. Matkovo življenje je povsem obrnilo smer. "Vse, kar se mi dogaja, je sad trenutka, ko sem se srečal z Bogom. Kaj se bo še zgodilo, ne vem. Poskušam pa spremljati Božji glas in znamenja okrog sebe." Ko ga vprašajo, kaj počne, s čim se ukvarja, odgovori preprosto: "Živim. Končno živim." Na še dolgo in polno življenje v moči Gospoda!