Nekakšna tiha poezija je v sodobni francoski besedi copain ali italijanski besedi compagno. Na prvi pogled pomeni preprosto "prijatelj". Toda če se nekoliko poglobimo vanjo, ugotovimo, da je njen izvor v poznih latinskih koreninah compāniō ali com + pānis, kar pomeni com (s, z) in panis (kruh): ko torej nekoga imenujemo "copain" ali "compagno", dobesedno rečemo "s kruhom".
Prijatelj je oseba, s katero si deliš kruh. Preprosto. Vsakdanje. Globoko.
Majhne geste
V svetu, ki je iz dneva v dan glasnejši, bolj osamljen in bolj digitaliziran, ta drobna beseda, ki se uporablja v vsakdanjih pogovorih, ponuja nekaj, kar človeka prizemlji. Opominja nas, da prijateljstvo ni nujno nekaj bleščečega ali zapletenega. Lahko se začne z nečim zelo skromnim: ko si delimo kos kruha ali skupaj sedemo k tihemu obroku – lahko tudi zgolj k skodelici kave – z nekom, ki nas vidi.
Jezus je to resnično razumel. V svojem življenju se je vedno znova odločil, da se bo z ljudmi družil ob hrani. Na svatbi je vodo spremenil v vino. Sprejemal je vabila na večerjo, tako od grešnikov kot od svetnikov. Na tisoče ljudi je nahranil s petimi hlebci kruha in dvema ribama – pa ne le zato, da bi potešil njihovo lakoto, temveč zato, da bi jih zbral, da bi se počutili videne, znane, ljubljene.
Kristus nam je vedno znova pokazal, da so obroki več kot le trenutek prehranjevanja: so trenutki občestva.
Ponudimo navzočnost, pozornost, čas
V današnjem hitrem svetu mnogi ljudje jedo sami – ne le telesno, pač pa tudi čustveno. Osamljenost je postala svojevrstna lakota. Preletimo lahko sto sporočil, pa bomo še vedno hrepeneli po nekom, ki bi nam sedel nasproti in nas vprašal: "Kako se v resnici počutiš?"
In vendar obstaja upanje: zdravljenje se včasih ne začne z velikimi dejanji, temveč s povabilom na večerjo. Ali kosilo. Ali pa s koščkom opečenca z marmelado za kuhinjsko mizo.
Biti copain v pravem pomenu besede pomeni nekomu reči: "Ni treba, da ješ sam." To pomeni, da mu ne ponudimo zgolj kruha, temveč tudi svojo navzočnost, svojo pozornost, svoj čas.
Ne glede na to, ali gre za lomljenje prazničnega kruha pri nedeljskem kosilu ali deljenje ocvrtega krompirčka v bližnji pivnici, ta drobna dejanja odražajo nekaj svetega. Spominjajo nas na Emavs, kjer so učenci končno prepoznali Jezusa ne po Njegovih besedah, temveč po lomljenju kruha.
Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. (Lk 24,31)
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
