Uspešno odbojkarsko kariero je zamenjala za redovno življenje

Zrinka Šutalo je 30-letna hrvaška redovnica, ki je uspešno športno kariero odbojke na mivki zamenjala za redovno življenje. Pri 21 letih je vstopila v red sester služabnic malega Jezusa. Svoje pričevanje je podala v hrvaškem podkastu voditeljice Ive Kraljević, kjer je odprto in sproščeno spregovorila o svoji poti od vrhunske odbojkarice na mivki do odhoda v samostan.

Odraščala je v šestčlanski družini kot četrti, najmlajši otrok. Zgled so ji bili trije starejši bratje. Obiskovala je katoliški vrtec in njene vzgojiteljice so bile redovnice, ki jih je imela zelo rada. Danes se zaveda, da so v njej zasejale seme življenjskega poslanstva, ki ji ga je Bog postopno pripravljal.

V otroštvu je z brati redno molila rožni venec. Spominja se, da ji je kot majhni deklici tabernakelj v cerkvi predstavljal nekaj najbolj svetega, saj so bile v njem spravljene hostije.

V srednješolskem obdobju pa so se stvari spremenile in Zrinka je "svetost" našla v odbojki. Sedaj ve, da je Bog to dopustil z razlogom. "Klic v redovništvo se ne zgodi zgolj v enem trenutku, gre za skupek dogodkov, ki ti jih Bog pošilja od rojstva do takrat, ko ti je dano spoznanje, da greš na to pot."

Ker so živeli v manjšem stanovanju, so se starši odločili za selitev. Starši so bili precej zaposleni z urejanjem nove hiše, za vse drugo je primanjkovalo časa. V tem času so opustili družinsko molitev, so pa ohranili obisk nedeljske maše.

Mama je želela, da imajo otroci čim več aktivnosti, zato je Zrinka začela trenirati odbojko. Pri tem je postajala vedno boljša. Včlanila se je v klub in se začela profesionalno ukvarjati z odbojko na mivki. Trener jo je spodbudil, da je prevzela vodenje ekipe. Ko se danes ozira nazaj, pravi, da ji je ta vloga nahranila ego. Zelo ji je ugajalo, ko so z ekipo postajale vse bolj uspešne.

Na začetku se je počutila precej nelagodno v odbojkarski opravi, ker je morala obleči dres, ki je več kože odkrival kot zakrival. Pozneje je to sprejela kot nekaj normalnega. "Da sem bila pomanjkljivo oblečena, mi je postalo čisto normalno. O tem, kaj je Božje, sploh nisem razmišljala." Vendar se je globoko v sebi zavedala, da je telo tempelj Svetega Duha. Govorila si je: "Ne razstavljaj in ne kaži ga kar tako."

Najboljša dekleta iz ekipe so se uvrstila v hrvaško reprezentanco in zastopala domovino na evropskih in svetovnih prvenstvih. Nizala so odmevne uspehe, ob tem pa postajala vse bolj prepoznavna v medijih. Ob tem se je spremenilo tudi Zrinkino vedenje. Ob neuspehih se je jezila, vpila in preklinjala, takšne odzive pa je prenesla tudi v vsakdanje življenje.

Njeno srednješolsko obdobje se je ves čas vrtelo okoli treningov, vendar je začela opažati, da ji volja do igranja upada. "Trenerju sem dejala, da nimam želje živeti za odbojko. Rada sem igrala, ampak to ni bil moj svet."

Obiskovala je gimnazijo, kjer so bila zgolj dekleta. Med njimi je bila Monika, ki je bila takrat kandidatka reda sester, kateremu danes pripada tudi Zrinka. Začeli sta se več družiti in Zrinko je povabila na duhovno obnovo. Takoj je sprejela povabilo.

Predvidevala je, da ji bo sprememba okolja prišla prav, nato pa se bo vrnila v svoj športni način življenja. Vendar je imel Bog zanjo poseben načrt. "Ko sem prišla v samostan, sem takoj začutila občutek domačnosti. Kot da sem se vrnila tja, kamor pripadam."

Udeležila se je svete maše in duhovnikova pridiga se jo je močno dotaknila. Zvečer jo je v postelji prešinila misel, da bi postala redovnica. Hkrati jo je obšel nemir. Naslednji dan je šla vsa nervozna k spovedi. V joku je naštevala svoje grehe, nato pa nenadoma vzkliknila: "Jaz moram postati redovnica."

 "Mislila sem, da grešna oseba, kot sem jaz, ne more postati redovnica. Verjela sem, da se redovnice takšne že rodijo. Da ves čas živijo brezgrešno, čisto in ko odrastejo, gredo v samostan." Duhovnik jo je pomiril z besedami, naj ji bo zgled Devica Marija, ki je premišljevala v svojem srcu. Naj moli, čim večkrat naj gre k sveti maši in pred Najsvetejšim poišče odgovore.

Med tem časom, ko je še hodila na treninge, so soigralke na njej opazile spremembo. Spoznala je, da jo Bog spreminja, kajti ni več preklinjala in bila je bolj mirna. Toda vseeno je v sebi bíla boj. Veliko je molila in začela brati literaturo s krščansko duhovno vsebino.

Ekipni dosežki so bili na višku in trener je želel, da se pripravijo na kvalifikacijo za olimpijske igre. Vendar je Zrinka postajala vse bolj odločna, da to ni njen življenjski cilj, zato je ob koncu srednje šole opustila treninge odbojke.

Obupana se je oprla na Boga: "Bog, kaj počnem? Tako ne morem več živeti. Če ti rečem ne, te ne bom videla. Nikoli ne bom videla raja, ne bom rešila svoje duše. To je vse zgrešeno." Na svojo željo se je vpisala na fakulteto za socialno delo, vendar se je po letu in pol izpisala.

Na praznik Marijinega oznanjenja je napisala prošnjo za vstop v samostan. Svojo odločitev je najprej povedala trenerju, ki je bil izjemno šokiran. Še težje je novico povedala staršem. "Večkrat, ko sem svojo odločitev povedala na glas, bolj sem postajala odločna in dobivala zagotovilo, da je to tisto, kar si resnično želim. Sedaj, ko ljudje vedo, je postalo resnično. Vse sem predala Kristusu. Ne živim jaz, ampak On živi v meni."

Starši so ob novici obnemeli. Očetu je bilo žal, ker je edina hči v družini, vendar ji je izkazal podporo. Mama je bila zelo proti, bila je jezna in iskala je vse možne načine, da jo od tega odvrne. Najprej ji je začela ponujati nakup novega avtomobila in stanovanja, nato jo je nagovarjala, naj uživa življenje in potuje.

Zrinka je vse odklonila, zato je mama poskušala še na drug način, in sicer z očitki, da redovnica pa že ne more postati glede na to, kako grešna oseba je. Zrinko je to spomnilo na Jezusa, ko ga je v puščavi skušal hudič, spoznala je, da je njo preizkušal prek mame. Kljub temu se ji je odločno uprla: "Nič drugega me ne zanima."

Z mamo sta danes v dobrih odnosih. Z nasmeškom na obrazu se spominja dne, ko se je poslovila od domačih in vstopila v samostan: "Videti je bilo kot pogrebna povorka. Vsi so jokali in mahali v slovo, kot da me nikoli več ne bodo videli."

O življenju, ki bi ga lahko imela, če bi bila poročena, ne razmišlja. Dela v vrtcu in ima vse otroke za svoje ter jim v polnosti posveča čas. Vendar življenje v samostanu ni brez žrtev.

Mladim sporoča, naj se ne bojijo, naj se ne opirajo zgolj na svoje občutke in naj ne idealizirajo stvari. "Bog nam prepušča končno odločitev, vendar pa pričakuje, da prenehamo s svojimi željami in zahtevami. Naj se več pogovarjajo z Bogom kot pa z ljudmi. Odgovor pride, vendar ne takrat, ko mi želimo."