Z zmanjševanjem števila duhovnikov, ki delujejo med nami, se seveda skrajšuje tudi čas, ko so nam na razpolago v spovednicah. Res ne pričakujem, da bodo ob kopici dela, ki ga imajo, ure in ure sedeli v spovednici in čakali tiste redke, ki si zaželimo iti k spovedi.
Tako mi je kdaj kar v izziv najdi spovednika v času, ko nimam svojih obveznosti. A se ne pritožujem. Vsaj še bolj cenim, da se sploh lahko spovem.
Opazila je ...
Nedavno sem šla k spovedi zjutraj, v kapucinsko cerkev v naši okolici. Načeloma je spovednik na voljo med vsako sveto mašo. Vedela sem, da do začetka maše ne bom uspela priti, a tudi samo spoved bi bila veliko vredna. Vstopila sem pri zadnjih vratih, a ker nisem videla, ali je na kateri od spovednic prižgana lučka, sem se ob strani sprehodila skoraj čisto do oltarja.
Nobene prižgane lučke – spovednika ni bilo. Usedla sem se v zadnjo klop in prisostvovala preostanku maše. Takoj, ko je bilo maše konec, prihiti k meni redovnica, ki je med mašo sedela čisto spredaj, a me je očitno opazila, ko sem kukala za prižganimi lučkami: "Ste želeli k spovedi? Takoj pokličem nekoga."
Odhitela je in kmalu sem jo slišala, kako po samostanskih hodnikih glasno kliče za odhajajočim mašnikom. Kar nekaj časa se ni vrnila, nato pa mi je zadovoljno prišla pokimat: "Kar počakajte. Nekdo pride. Zbogom." Ozrla se je po cerkvi v slogu "ok, vse je pošlihtano", poklenila pred Najsvetejšim in odhitela.
Služenje v ozadju
Počakala sem na spoved, hvaležna za poseben privilegij "zunaj urnika", hvaležna pa tudi za to skrbno redovnico, ki je opazila moje iskanje. Vedno me fascinirajo ljudje, ki opazijo male, na videz nepomembne potrebe drugih. Življenje bi sicer teklo dalje tudi brez njihovih malih uslug, a imelo bi drugačen okus. One poskrbijo, da se vsak počuti pomemben in sprejet.
Zdi se mi, da so redovnice vedno nekje v ozadju. Duhovniki pred mikrofoni, "gospodje", one pa dobre "le" za kakšen verouk, skrb za uboge in bolne, krašenje cerkve, branje berila ali orglanje.
Ob dogodku tistega jutra se je v meni prebudila preprosta hvaležnost za vse te tihe (posvečene in neposvečene) žene, ki opazijo in "vse zrihtajo". Za njihovo služenje, ki ne potrebuje potrditev in pohval. In ki se rojeva iz ljubezni – do ljudi, predvsem pa do Gospoda, Ljubimca njihove duše.
Bog jim povrni!
