“Zakaj bi razmišljala, da sem stara? Treba je razmišljati veselo”

Gotovo ste že slišali za Kazimiro Lužnik, 90-letno gospo iz Slovenj Gradca, ki je začela teči pri 47 letih in od takrat nanizala odlične rezultate na lokalnih in svetovnih tekaških tekmovanjih.

Njena zgodba me je navdihnila in ko sem jo poklicala, da bi jo vprašala, ali bi privolila v pogovor z menoj, mi je takoj dala vedeti, da se pogovora izjemno veseli in naj se kar oglasim pri njej.

Odpravila sem se na njen dom v Slovenj Gradec in ko sem prispela, me je že čakala pred hišo. V tekaških supergah, z urejenimi lasmi, živahni modri majici, ujemajočim se modrim senčilom na vekah in šminko. Pa seveda s širokim in nalezljivim nasmehom.

Ko sva stopili v dnevno sobo in kuhinjo, me je pričakala polna miza dobrot – od kruha, jajc, narezka do piškotov in sadja. Takoj sem se počutila, kot da sem prišla na obisk k ljubljeni babici. Tako prijetno vzdušje je znala ustvariti.

Začeli sva kramljati o tem in onem in težko bi zapisala vse, kar sem izvedela, a upam, da bo teh nekaj besed tudi vas navdihnilo tako zelo, kot je gospa Kazimira mene.

Gospa Kazimira niti približno ne kaže svojih let. "Vsak dan se trudim, da naredim čim več za zdravje in dobro počutje," pove. Ko zjutraj vstane, naredi raztezne vaje, si skuha kavo in nekaj malega poje in se odpravi na hitro hojo ali tek. Med tekom najraje moli.

Ko pride nazaj, spije veliko vode, potem začne s kuhanjem kosila. Vsak dan sede za svoj koncertni klavir, ki ga ima v dnevni sobi, in vadi.

Kazimira se je rodila v Kanalu na Soči. Oče in mama sta imela trgovino, sicer pa je bil oče organist v cerkvi. V družini so bili zelo povezani in ko je moral oče v vojsko in pozneje bil izgnan v taborišče, je doma vladala velika žalost, a mama je mali Kazimiri vsak dan rekla: "Vstani, moramo k maši, da bo očka prišel nazaj domov." Res se je vrnil in to je zaznamovalo Kazimirino vero in poznejšo naravnanost v življenju

Že v mladosti je veliko tekla – čeprav tega takrat ni imela za trening. "Vsako jutro sem morala 'leteti' na vlak, da sem ujela gimnazijo v Šempetru, ker sem rada še malo pospala. En kilometer sem tekla, če pa sem zamudila vlak, sem sedla na kolo in 21 kilometrov kolesarila v šolo. To je bil moj prvi trening," pove v smehu.

Kazimira je bila po poklicu rentgenska tehnica in je dolga leta delala v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec, hkrati pa se je dodatno izobraževala in opravila srednjo glasbeno šolo.

Moža Miloša, ki je bil zdravnik pediater, je spoznala, ko je v bolnišnici obiskovala svojega nečaka. Z Milošem sta se hitro spoprijateljila in ohranila stike ter postala par. Poročila sta se in si ustvarila lepo družino. Kazimira je imela štiri otroke, ima devet vnukov in pet pravnukov. Vesela je, da se v družini dobro razumejo, da se imajo radi, da ni ljubosumja in kreganja.

S svojim možem je bila srečno poročena kar 68 let, do zadnjega sta ostala velika zaveznika, prijatelja in življenjska sopotnika v pravem pomenu besede. Ko je lansko leto gospod Miloš hudo zbolel, ga je Kazimira zvesto spremljala in skrbela zanj do zadnjega diha. "Skupaj sva bila povsem do konca in Hvala Bogu sem mu lahko do zadnjega pomagala. Mislim, da se je počutil najbolje, če sem bila ob njem."

Že več desetletij je aktivna v športu, še posebej v teku. Tekati je začela pri 46 letih in pretekla že mnogo polmaratonov in maratonov, večkrat tudi newyorškega. Gibanje je zanjo način življenja in tudi pot skozi težje preizkušnje, kot je bila sinova smrt pred dvajsetimi leti, ki jo je zelo prizadela. "Če se odpraviš na tekmo, te vsaj za nekaj časa prevzame nekaj drugega. In takrat moliš zanj, ker kaj drugega mu ne moreš dati."

Po upokojitvi niti približno ni postala neaktivna in tekmuje na tekaških dogodkih doma in po svetu. Udeležila se je tekmovanj v sosednjih državah, v Nemčiji, pa tudi v Združenih državah Amerike in v Braziliji.

Svoj prvi maraton je pretekla na prvem, danes že tradicionalnem, maratonu v Radencih, ki ji je prav zaradi tega močno prirasel k srcu.

Ko jo vprašam, katera tekaška proga ji je najljubša, odgovori: "Vse. Važno je, da si štartal in da prideš na cilj. To je največ vredno."

Velik del njenega življenja pa zavzema tudi glasba. Že kot deklica je pela, pozneje je dolga leta igrala orgle v cerkvi, vodila mešani zbor, kjer so peli tudi njeni sinovi, danes pa vodi ženski pevski zbor, s katerim so nastopale doma in v tujini, enkrat tedensko igra pa orgle pri delavniški sveti maši. "Klavir vadim vsak dan. Čeprav me včasih boli, ko igram, ne čutim bolečine. Prsti postanejo mehkejši. Mož me je tako rad poslušal in mi je vedno zaploskal, ko sem končala."

Tudi v najtežjih trenutkih, ko je izgubila sina in pred kratkim tudi moža, je uteho našla v veri, ki jo spremlja na vsakem koraku – tudi dobesedno. "Verjamem, da mi pomaga tudi sveti Kazimir. Vse, kar naredim, naredim z mislijo na Boga."

Zelo rada se Bogu zahvaljuje za vse, kar prejema, in za to, da še vedno ostaja aktivna.

O starosti razmišlja brez grenkobe. "Hvala Bogu, da sem dala toliko stvari skozi in tudi v teh letih se da še marsikaj postoriti. V starosti lahko še vedno poskrbim, da so ljudje okrog meni veseli, da jim pomagam in da se imamo radi." Kazimira najde veselje v malenkostih, kot je nova rastlina, ki zraste na vrtu, pretečen kilometer ali pa lepo odigrana skladba.

Ko jo vprašam, kako razmišlja o starosti, odločno pove, da starost ni obdobje za obup. "Zakaj bi razmišljala, da sem stara? Če imam nekaj gub, to pomeni, da sem naravna. Vesela sem, da lahko še hodim, še kolesarim, še naredim kaj v vrtu. Hvala Bogu."

Tistim, ki bi zaradi starosti najraje obupali, svetuje naj začnejo misliti na stvari, ki jih veselijo, in naj v svoj vsakdan vpletejo gibanje, kolikor pač zmorejo.

"Tudi če samo sediš ali si na vozičku, se lahko vsaj malo gibaš, a moraš si reči, da boš to naredil, na primer desetkrat dvignil roko, zakrožil z glavo, naredil deset korakov in tako naprej. Takoj se veliko bolje počutiš."

Kaj pa življenjski moto? Kazimira nekoliko pomisli in tako lepo pove:

Mladim svetuje, naj bodo prijazni, naj se trudijo pri učenju, naj se ne bojijo napora. "Brez truda nič ne pride. Tudi rastline se morajo potruditi, da zrastejo. Zato nam je Bog dal talente."

Za Kazimiro je sreča, ko vidi, da so ljudje srečni, se imajo ljudje radi, da si odpustijo. "Ne splača se biti jezen. Moja mama je bila taka – hitro je odpustila. Komaj je čakala, da spet koga objame. Tudi jaz mislim, da je tako prav."

Za konec jo še vprašam, kaj zanjo pomeni, da živi polno življenje. Takole pravi:

"To mi zelo veliko pomeni, zato bi rada živela čim dlje. Vsak dan se trudim za polno življenje, saj brez truda nič ne pride. Seveda pa ne moremo iti prek svojih moči, zato je treba najti tisto mejo in do te meje dati vse od sebe."