Ali ste se kdaj spraševali, kako bi zvenele redovne skupnosti, če bi bile glasbene zvrsti? Tega vprašanja si ljudje običajno ne zastavljajo – ampak verjemite, odslej boste premišljevali samo še o tem!
Povsem iskreno: na prvi pogled se ne zdi, da bi obstajala kakršnakoli povezava med stoletja starimi redovi ter današnjim glasbenim okusom in seznami najljubših pesmi. Toda v resnici vsaka redovna skupnost v Cerkev prinaša svoj ritem, kot nekakšen Božji glasbeni izbor. Zato smo pri Aleteii sedmim klasičnim redovom določili njihovo glasbeno razpoloženje. Vi pa le pritisnite gumb za predvajanje …
Frančiškani – indie folk
Frančiškani so bosi. Ljubijo podeželje. Pri ljudski glasbi gre predvsem za pristnost ("trije akordi in resnica", pravijo) in akustično veselje – natančno tako se počuti brat frančiškan, ko brenka hvalnico bratu Soncu. Dodatna prednost: notne zapise bi verjetno spreminjali v kompost. Predstavljajte si sv. Frančiška kot izvirnega indie folk kantavtorja, kako pridiga pticam in se niti najmanj ne zmeni za slavo, pa je vendar polno zaseden z nastopanjem na osrednjem trgu vsakega srednjeveškega mesta.
Jezuiti – jazz
Struktura? Da. Improvizacija? Prav tako. Jezuiti so glasbena enačica solaž znanega jazz glasbenika Theloniousa Monka (1917–1982) v dvorani katoliške univerze. Jezuiti berejo v (najmanj) petih (sodobnih) jezikih in se običajno še pred zajtrkom spopadajo z različnimi krivoverstvi. V bistvu gre za jazz z doktoratom. Toda ne pustite se preslepiti – pod akademskim bliščem se skriva globok, kontemplativen utrip. Pomislite na mešanico Milesa Davisa in sv. Ignacija: prefinjeno, odločno, sposobno spremeniti svet.
Dominikanci – zmes gregorijanskega korala, govorjene besede in hip-hopa
Red pridigarjev se ne bi zadovoljil z eno samo zvrstjo. Začeli bi s srednjeveškim petjem, nato pa brezhibno prešli v teološko zgoščen samogovor. Pomislite na Tomaža Akvinskega z mikrofonom v roki. Resnica, toda naj bo spevna in čustvena. Dominikanci so izvirni ustvarjalci vsebin – lepota in argumenti v enaki meri. To je bogoslužni rap s kadilom *brez mikrofona*.
In potem je tu še glasbena skupina Hillbilly Thomists – isti dominikanski DNK, vendar z violinami, harmonijami in resonančno kitaro. Ti redovniki, ki igrajo bluegrass, morda bolj sodijo v preddverje kot na prižnico, vendar se nikar ne slepite: zagotovo pridigajo. Njihovi albumi se uvrščajo na Billboardove lestvice, njihove turneje po vseh Združenih državah pa so kot nekakšne urice katekizma na kolesih.
Benediktinci – zborovske harmonije
Benediktinci ne hitijo. Prepevajo ob brevirju, varijo pivo in nekako poskrbijo, da se "stabilnost" zdi nekoliko pesniška. Njihova glasbena podlaga? Umirjeno večglasje, namenjeno molitvi in morda še peki kruha z drožmi. To je glasba, ki je na skrivnosten način združljiva z zaobljubo molčečnosti.
Njihovo življenje je v bistvu Spotifyjev seznam z naslovom Samostanska razpoloženja – le da je okoli 1.500 let pred algoritmom.
Karmeličani – sveta razpoloženjska elektronika
Najtišji red z najglasnejšimi mistiki. Karmeličani živijo za samoto in globoko notranje življenje. Njihova zvrst bi bila recimo minimalistična razpoloženjska skladba, ki počasi preureja vašo dušo – kot nalašč za kuhanje s sv. Terezijo Avilsko (nikoli ne pozabite, da se "Gospod suka med lonci in ponvami") ali pisanje s sv. Janezom od Križa. Toda, presenečenje, to je glasba brez besedil – le odmev božanskega v tišini. Glasba, ki ji duša prisluhne na nočni izmeni.
Salezijanci – pop z energijo mladinske skupine
Ustanovljeni za otroke z ulice, priljubljeni med najstniki, žene pa jih veselje. Salezijanci so dejansko pop(ularni) – s pomenljivimi besedili, ritmom, ob katerem lahko ploskate, in vsaj eno modulacijo, ki zveni kot upanje. Pozor: vključuje lahko tudi spontane skeče. Salezijanci so pop zvezde verskega življenja s pridihom oznanjevanja ob košarki in iskrenih življenjskih nasvetov.
Trapisti – zmes minimalne avantgarde in svete tišine
Če bi ena sama nota lahko trajala 45 minut in bi še vedno imela globok pomen, bi bila to glasba trapistov. Trapisti imajo najraje tišino, njihovo življenje pa je pravzaprav nekakšen duhovni remiks psalma Odnehajte in spoznajte, da sem jaz Bog – ki se ponavlja v neskončnost. Njihova zvrst v resnici ni glasba, pač pa sveto šumenje časa, ki teče dovolj počasi, da lahko zaznamo Boga.
Ko boste torej naslednjič imeli težave pri vsakdanji molitvi, premislite o tem, da bi si sestavili svoj seznam duhovne glasbe. Kajti neizpodbitno je, da Cerkev poje z mnogimi glasovi – in nekateri od njih zvenijo kot folk, jazz ali nekakšna božanska glasba z namernimi drobnimi pomanjkljivostmi. Ali kot sv. Avguštin zagotovo ni izjavil: "Kdor ima svoj seznam najljubših pesmi, dvakrat moli."
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
