“Najprej narediva vse, kar je v najini moči, naprej pa zaupava”

Stanka in Simon Miklič sta mlada starša, ki s hčerkama, starima pet in tri leta, živita v Cerknici. Spoznala sta se v tehnični ekipi Stične mladih. Stanka se spominja, da ji je Simon najprej šel na živce. "Videla sem ga takoj, ko so prišli, ker so bili glasni in mi je takoj stopil v oči. Cel vikend pripravljanja se nisva nič družila, na dan festivala pa mi je prišel delat družbo na most, kjer sem dežurala. Izvedela sem, da je tudi on tik pred začetkom faksa." Simon je Stankino ime vmes pozabil in ni znal pristopiti do nje. "Od začetka je bila zame neopažena." Po tisti usodni Stični sta si začela pisati in čez dva meseca začela skupno pot kot fant in dekle, po štirih letih skupne hoje pa sta se poročila.

Simon je študiral elektrotehniko, Stanka pa geografijo. V času študija sta veliko časa preživela skupaj, včasih tudi "špricala" kakšno uro. Njun prvi stik je bil na stiškem tovornjačku – tamčku, s katerim sta se zapeljala tudi k poroki. Po poroki sta se preselila v Cerknico, v stanovanje Simonove družine.

Od nekdaj sta vedela, da si želita ustvariti svojo družino. Nista podrobno načrtovala, kdaj bosta imela otroke, rojstva Veronike sta se razveselila dobro leto po poroki. Marjeta ju je bolj presenetila. "Od začetka naju je bilo strah, bila sem še študentka, ampak sva nosečnost nato z veseljem sprejela in ničesar ne obžalujem," pravi Stanka.

Njihov vsakdan je prepleten z vrtcem, službo in skupnimi popoldanskimi aktivnostmi. Deklici v vrtec pospremi Simon, ker gre Stanka že pred šesto uro zjutraj proti Ljubljani, da je lahko popoldne čim prej doma. Oba imata službi v Ljubljani, je pa Stanka zaposlena za sedem ur. Pomembno se ji zdi, da je popoldne na voljo hčerkama. "Ko poberem punci, stremim k temu, da smo čim več zunaj, potem pa sledi kuhanje, pranje, pa je že večer. Sicer pa je tako, da nam med tednom čas kar leti. Vikendi so tisti, ko smo lahko ves čas skupaj. Radi gremo na kakšen spontan izlet, radi smo zunaj, v naravi. Vsaj na dva tedna gremo na obisk k mojim staršem. Vikendi so čas za nas in za najine družine."

Simon jo dopolni: "Manj kot planiramo, boljše je. Zaradi planiranja sva bila že večkrat razočarana – enkrat smo zboleli, drugič je kaj prišlo vmes, zdaj pa se odločamo sproti. Nikoli nismo do potankosti organizirani in urejeni."

Na vprašanje, kaj sta se kot starša naučila ob svojih otrocih, Simon izstreli: "Vsega!", Stanka pa opiše svoje navdušenje nad otroško pristnostjo in občudovanje življenja skozi otroške oči, kjer je vse preprosto in enostavno. "Odrasli si kompliciramo življenje, imamo velika pričakovanja in cilje zase. Hčerki sta me naučili tega, da ne glede na to, kako zelo si nekaj planiram in kakšne cilje imam, zaenkrat sledim njunem ritmu." Naučila sta se tudi prepuščanja. "Ko ne gre po načrtih, je sprva težko, zdaj pa nič več," pravita.

Pogosto se v hčerkah prepoznata. "Na živce mi grejo prav tiste njune 'slabe' lastnosti, ki jih imam tudi sama," prizna Stanka. Seveda si zakonca Miklič želita vzgajati z ljubeznijo in sočutjem, a vidita, da ni vedno enostavno. "Včasih se zavem, da delam nekaj, kar mi ni bilo všeč v mojem otroštvu, in imam izziv: ali se bom odzvala na isti način, kot so se moji starši, ali bom ubrala drugo pot? Vsak od doma prinese določene slabe vzorce, in tudi če se tega zavedaš, jih je težko preseči," pove Stanka.

Ključ do razumevanja vidita v pogovoru. "Včasih si želim, da bi Simon kar vedel, da sem utrujena in da potrebujem čas zase – kot da bi lahko bral misli. A vem, da mu moram to jasno povedati," pravi Stanka. Simon se sprošča ob fizičnem delu: "Najraje grem kaj popravljat ali na vrt. Ob nedeljah pa se srečamo z moško skupino na Špički – tudi to mi veliko pomeni."

Moška skupina se mesečno srečuje – očetje si izmenjajo izkušnje, spodbude in iskreno priznajo, da ne gre vse zlahka. Podobno doživljata tudi zakonsko skupino, katere del sta že nekaj let. "Prijetno okolje je, srečaš se z ljudmi, ki so v isti 'kaši'. Veliko mi pomeni, da slišim, da imajo tudi drugi podobne izzive," pravi Simon.

Je pa zakonska skupina zanju tudi duhovna podpora, saj se enkrat letno skupaj odpravijo na duhovne vaje. Ker je zakonska skupina ena redkih stvari, kamor gresta sama, poskušata tudi doma najti trenutke skupnega časa zanju kot par. Na morju sta začela spet igrati scrabble, letos pa sta se vrnila tudi k skavtom.

Veronika se je rodila tik pred epidemijo, leta 2019, Marjeta pa leta 2021, ko so bili medosebni stiki zelo omejeni. "Med covidom sva se navadila shajati sama, zato se morava sedaj kar potruditi, da kdaj prosiva za varstvo. Vidiva, da je pomoč družine pravi blagoslov," povesta.

Prepričana sta, da se vzgoje ne da naučiti iz knjig. Stanka sicer sledi nekaj Instagram profilom, ki obravnavajo vzgojne tematike, a se v večini zanaša na svoj občutek. Oba skušata ohraniti tisto lepo iz lastne vzgoje in preseči negativne vzorce.

Dan za dnem se učita – enkrat uspe, drugič spet ne. Vsak dan je nova priložnost. Svojima hčerkama želita skozi vzgojo privzgojiti predvsem samozaupanje in samozavest. "Najbolj si želim, da bi bili pogumni in bi stali za tem, kar sta – da ne bi bili preveč sramežljivi. Hkrati pa si res želim, da bi vedno imeli občutek, da sva tukaj zanju, da ju ne bi bilo kdaj strah pristopiti k nama," pravi Stanka.

"To opažava pri naših skupnih večernih molitvah. Deklici se odpreta in povesta kakšno stvar iz svojega dneva: kaj jima je bilo všeč, kaj ju je zmotilo … Ob takih trenutkih vidiva, da nekaj delava prav, ker vidiva njuno zaupanje," doda Simon. Pomembno se jima zdi tudi, da se punci naučita izraziti, kaj čutita, zato gradita varen prostor, v katerem se lahko izrazita.

Vsako nedeljo gredo skupaj k maši in ob večerih molijo. Takrat vsak najde vsaj eno stvar, za katero je hvaležen. Ko kdo odide od doma, se med seboj pokrižajo. "Naše maše so večkrat 'zanimive' in včasih si želiva, da bi imela več od tega. Za dobro se je izkazalo to, da sedimo spredaj, da punci gledata, opazujeta in sta na tak način prisotni," pravi Stanka.

Se pa Simon in Stanka trudita, da zvečer zmolita še sama. V veri najdeta tudi tolažbo. "Obdobje pred poroko je bilo zaradi težke bolezni v ožji družini čas največjih preizkušenj; spoznala sva, da je treba marsikaj prepustiti, da ni vse v tvojih rokah. To naju je zelo oblikovalo in povezalo. To zdaj vidiva za nazaj, takrat še nisva razumela," se spominja Stanka.

Težko obdobje zanju je bilo tudi po rojstvu Marjete, ko sta bili obe deklici še zelo majhni. "Majhna razlika med njima je bila takrat res naporna in težka, zdaj je pa čudovito: igrata se skupaj, prijateljici sta," pravi Simon.

Na prihodnost gledata pozitivno. Zgodilo se jima je že veliko lepih stvari, za katere sta hvaležna. "Po poroki ima marsikdo težave z iskanjem stanovanja, midva pa sva točno vedela, kje bova živela. Imela sva stanovanje, ki res ni veliko, je pa naš dom," pove Stanka.

"Nič nam ne manjka – dobro živimo in smo za to hvaležni," doda Simon. Verjameta, da bo Bog poskrbel za njuno družino in ostajata mirna tudi v luči svetovnega dogajanja. "Mami mi je vedno rekla: Ne sekiraj se na zalogo, se boš potem, ko se bo res treba. Simon je večji optimist in me pomiri, ko se sprašujem, v kakšen svet pošiljava svoje otroke," je iskrena Stanka.

Radovednosti in iskrenosti v odnosu do življenja samega ju učita tudi njuni hčerki. "Ravno včeraj je pri molitvi Veronika rekla: 'Hvala, da je mami prišla dobre volje v vrtec.' To me je kar zadelo. Otroci opazijo vse, ker živijo tukaj in sedaj," pove Stanka. "Nagovarja naju misel: Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Seveda najprej narediva vse, kar je v najini moči, naprej pa zaupava. Če bova v življenju poštena in iskrena, se bo vse uredilo tako, da bo prav," sta prepričana.

"Ko sva si kdaj postavila previsoke cilje, sva bila le razočarana. Vedno sva sledila tempu življenja," pove Simon. "Najina želja, ki bi jo rada izpolnila v prihodnjih letih, pa je malo večji dom. Ko gremo na morje, vedno kampiramo. Tam smo ves čas zunaj in imamo veliko prostora. Ob prihodu domov se stanovanje zdi še manjše," se nasmehne Stanka.

Cenita mir in stabilnost. V preprostosti najdeta srečo, v skupnem času, ki ga preživita v naravi, zadovoljstvo. Za dragocene družinske radosti ni treba velikih stvari.