Pomagajte nam nadaljevati naše poslanstvo - še naprej bi radi na splet prinašali Lepo, Dobro, Resnično. Hvala za vaš dar.
Je uglajeni pevec, pisec pesmi in producent, mlajši otroci pa ga – ne da bi vedeli – precej dobro poznajo. Posoja namreč glas priljubljenemu liku Spužija Kvadratnika iz istoimenske risanke. V tem neizmerno uživa, saj na plano pride njegova igriva plat. Alex Volasko je z nami spregovoril o dijaških letih na Gimnaziji Želimlje, samospoznavanju, odnosih in še čem. V nadaljevanju.
Prihajate iz diplomatske družine. Kako sta s sestro dojemala ta način življenja?
Oče je bil diplomat, zato je veliko potoval po svetu. Ko sem bil star 11 let, smo leto dni živeli v Belgiji. V tistem času se je Slovenija pridruževala Evropski uniji, zato je imel v Bruslju veliko dela. Obiskoval sem evropsko šolo, in sicer četrti razred. Precej dobro sem znal angleško, saj sta me starša vedno spodbujala k učenju tujih jezikov. Hodil sem v angleški razred in imel vsak dan po dve uri pouka francoščine.
Zame je bila Belgija lepa izkušnja, malce težje je bilo za sestro, ki je bila na prehodu iz vrtca v osnovno šolo. Družili smo se z očetovimi sodelavci, prijatelji in družinami. A že kot mali mulček sem ugotovil, da je v Sloveniji najlepše. V tujino je lepo iti po znanje in izkušnje, a še lepše se je vrniti.
Pri vas je v obnašanju čutiti neko kulturnost in eleganco. Zdi se mi, da mlajšim danes to ni več tako pomembno. Vaš komentar na to?
Imel sem precej dosledno vzgojo, vendar mi zaradi tega ni prav nič manjkalo. Starši so na primer dostikrat poudarjali, da se med jedjo ne govori in da se daje prednost starejšim. Te majhne reči so me izgradile kot osebnost.
Sicer pa z mlajšimi nimam veliko slabih izkušenj in v svojem okolju nimam ljudi, ki bi imeli težave z bontonom. Kar opažam pri otrocih svojih prijateljev, je pomanjkanje potrpljenja. To se kaže v tem, da bolj agresivno reagirajo na določene stvari. Gre za motnjo pozornosti, saj so obdani z veliko več motilci, kot smo bili mi. Jaz sem prvi telefon dobil pri dvanajstih. Imel je le dve igrici, kačo in tetris, kljub temu pa so me opozarjali, da je telefon namenjen zgolj klicem. Otroci smo se takrat znali dolgočasiti.
Znate biti tudi zelo igrivi in glasni – sploh, ko sinhronizirate Spužija Kvadratnika. Od katerega lika bi si lahko sposodili kakšno lastnost, ki bi vam prav prišla v realnem življenju?
Zelo rad se lotim ekstremnih likov, bodisi nadvse veselih in vzhičenih bodisi zelo zlobnih. Rad stopim iz vsakdanje kože. Čar dela v sinhronizaciji je ravno to, da postaneš druga oseba, kar te na nek način "očisti". Po naravi sem igriv in zdi se mi, da je treba v mojem poslu ohraniti to iskrico – v pravem trenutku, seveda. Vedno sem imel takšno energijo, da so me obkrožali otroci.
Morda gre za mojo otroškost v smislu, da si v življenju dopuščam naivnost. Ravno Spuži zelo dobro izraža to naivnost. Njegov lik je poln dobrote, v sebi nima niti kančka zlobe in verjame vsakomur. Ravno zaradi tega lahko zganja norčije, zaradi katerih ni na koncu nihče oškodovan, saj jih na zdrav način vse popravi. Otroška naivnost mora v življenju voditi stare in mlade. Brez nje se ne moremo zaljubiti, uživati v lepotah, biti presenečeni in očarani nad nečim.
Nekje ste povedali, da ste imeli veliko časa za samospoznavanje. Ste ugotovili, kaj vam gre res dobro od rok?
Prav veliko časa zares nisem imel, a sem si ga vzel. Skozi pisanje skladb z zadnjega albuma Zvezdogleda sem se spraševal o svojem smislu oz. o smislu ljudi kot posameznikov na tem svetu, v tem času. Prišel sem do ugotovitve: če se človek s čim obremenjuje, s tem dela škodo zgolj samemu sebi. Obstajajo stvari, na katere nimamo vpliva. Živimo v času, ko želimo življenje imeti pod nadzorom, a včasih je treba pustiti, da se zgodi, kakor se pač zgodi. Ne gre za predajo. Treba je dopustiti življenju, da se kljub težavam odvije tako, kot se mora.
Ne marate površinskosti. Imate s tem v mislih materializem, obsedenost z zunanjim videzom ali nezmožnost poglobljenega razmišljanja o življenjskih rečeh?
Slednje. Pri svojih 33 letih sem prišel do tega, da težko ohranjam površinske pogovore o športu, avtomobilih, modi. V tovrstnih pogovorih sodelujem, a me ne zanimajo. Če ne pridem do nekega spoznanja oz. razširitve pojmov, se mi zdi razprava odvečna in trivialna. Ljudje se s površinskimi pogovori zamotimo, da ne razmišljamo o lastnem življenju.
Priznam pa, da je moj banalni način sproščanja odhod v glasbeno trgovino, kjer se sprehajam, opazujem kitare in mikrofone, se vmes pogovorim s trgovcem in seveda na koncu ničesar ne kupim.
Obiskovali ste Gimnazijo Želimlje. Vrednote, ki ste jih tam živeli, še vedno vztrajajo z vami?
Nedvomno. Svojega otroka bi brez težav poslal na to šolo. Tam sem se naučil strpnosti in imel ogromno časa za odkrivanje svojih talentov. Imeli smo možnost tako športnega kot tudi kulturnega udejstvovanja. Stanoval sem v dijaškem domu. Vzgojitelji in salezijanci so dijake spodbujali k temu, da je vsak svoj individuum in da mora vsak razvijati svoje dobre točke. Na gimnaziji sem začel bolj aktivno pisati pesmi, za kar bom večno hvaležen. Tam sem spoznal tudi veliko dobrih prijateljev, s katerimi se še danes redno srečujemo.
Je študij psihoterapije še aktualen?
Dokončal sem zgolj en letnik, letos pa sem zaradi obilice dela študij prekinil. Ne upam si trditi, da se ne bom več vrnil. Študij je izjemno pozitiven in odpira nova polja spoznanj. Ogromno sem se naučil, a začel sem izgorevati, zato sem moral sprejeti takšno odločitev.
Ste imeli kakšno urico prakse?
Da, kar nekaj. Delal sem z društvom MUZA, ki se ukvarja s težavami v prehranjevanju in ni omejeno na starost in spol. Kot mladostnik sem šel tudi sam skozi podobno fazo kot ti ljudje – nisem imel anoreksije, sem se pa preveč ukvarjal s prehranjevanjem in športom.
Med poletjem sem delal tudi v rehabilitacijskem centru, kamor so ljudje prihajali po intervencijah – šlo je za alkohol in trde droge. Lahko smo veseli, da živimo v družbi, ki ji ni vseeno in se trudi za ljudi, nad katerimi je svet dvignil roke.
Katere lastnosti cenite pri sočloveku in kaj med vami in sočlovekom poveča razdaljo?
Vse temelji na zaupanju, zelo pomembna pa mi je tudi odkritost. S tem imam v mislih takšne vrste odkritost, ki jo je včasih težje prežvečiti. Seveda pa je ne gre enačiti z zlobo. Med njima je tanka črta. Od odkritih ljudi rad sprejmem kritiko, čeprav včasih ni enostavno.
Spoštujem človeka, s katerim imam lahko normalno komunikacijo in ki je vesel zame. Ki ni nevoščljiv in me sprejema takšnega, kot sem. Všeč mi je, da lahko kljub nestrinjanju v najinih pogledih požre svoj ego, ker vidi, da mi je to pomembno, in me spodbuja – kljub temu, da bi on naredil stvari drugače.
Vaše pesmi so romantične narave. Romantike ne najdemo samo v pesmi ali v odnosu z nekom, temveč se jo da videti tudi kje drugje. Kdaj, v katerih majhnih trenutkih, na katerih mestih, jo zmorete začutiti?
Priznam, da občutim vedno manj romantike oz. naivne ljubezni, čeprav se jo trudim ohranjati. Zelo rad tečem v naravi, velikokrat sredi noči. Kadar je noč vroča, se opremim z naglavno lučko in tečem po gozdovih in praznih cestah. V tem času lahko zaznavam veliko stvari, npr. zvoke narave.
Ko zaslišim, da ptica prepeva zanimivo melodijo, se ustavim in si tudi sam zažvižgam. Rad imam naš svet, tisti del, ki ga kot družba še nismo uničili. Pristno izkušnjo narave rad opišem v svojih pesmih. V slednjih se dostikrat znajdejo občutki, ki me navdajajo ob sončnih zahodih, ali pa pogledi na zeleno deželo, ki nas obdaja. V naravi zaznavam pristnost, življenje in ogromno ljubezni.
