Pogosto se začne z vzdihom ob kavi ali zašepetano pripombo pred cerkvijo po nedeljski maši: "Ne boš verjela, kaj mi je sinoči rekel moj najstnik …" Izjava, ki je deležna prikimavanj in poznavalskega nasmihanja – starši najstnikov in mladih odraslih imajo pogosto občutek, da se borijo z mlini na veter. Ob tem pa si velja zapomniti resnico: naši otroci niso naši nasprotniki in nikoli ni bilo namenjeno, da postanejo osrednja tema priložnostnega obrekovanja.
Res je, najstniki so lahko izjemno vzkipljivi. Z olimpijsko spretnostjo znajo zavijati z očmi, skrivnostno pozabljajo, kako uporabljati pomivalni stroj, njihova mnenja pa so zelo raznolika. Vendar zaradi vsega tega niso naši nasprotniki. Zgolj razvijajo se – svoje ude in istovetnosti raztezajo proti odraslosti, včasih prav nič uglajeno, pogosto glasno, vedno pa pod budnimi očmi svojih staršev.
Če odrasli ta neroden prehod obravnavajo kot bojno polje, njihovo ravnanje škoduje odnosu, ki naj bi mladim olajšal to burno obdobje.
Trmasto loputanje z vrati ne pomeni izdaje – četudi kdaj povzroči razpoke na podbojih –, pač pa izraža potrebo po osebnem prostoru. Zajedljiv odgovor ne pomeni upora – gre le za preizkušanje glasu odraščajočega uma. In čeprav so meje in disciplina izjemno pomembne, pri tem ne smemo pozabiti, da se pod tisto temno kapuco in predrznim vedenjem skriva isti ljubljeni otrok, ki nam je nekoč med molitvijo pred spanjem zaspal v naročju.
Nekoliko bolj prikrita bitka pa se morda odvija zunaj doma – ko obupani starši šepetaje tožijo prijateljem in ob skodelici kave sproščajo svoja čustva. Sočutje sicer lahko pomaga pri sproščanju napetosti, vendar žal pogosto spolzi v nekaj manj plemenitega: obrekovanje.
Deljenje nezadovoljstva o otrokovem vedenju z drugimi, še posebej brez konteksta ali sočutnih besed, otroka spremeni v lik: nenadoma ni več oseba in pogosto niti ni v bližini, da bi se lahko branil.
Sveto pismo tu ponuja tih izziv: "Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje." (Ef 4,29)
Najstniki so tako kot vse duše vredni besed, ki gradijo. Že zdaj plavajo v svetu nenehnih primerjav, kritike in zmedenosti. Če se bodo njihovi starši pridružili strani, ki se pritožuje, kdo bo o njih govoril usmiljeno?
Sopotniki v rasti
Obstaja boljši način. Na najstnike ne glejte kot na težave, ki jih je treba prenašati, temveč jih imejte za sopotnike v rasti. Seveda lahko malce bodejo – kot nekakšni čustveni kaktusi –, obenem pa so polni radovednosti, strasti in globine. Potrebujejo vodenje, ne obrekovanja. Potrebujejo popravke, to drži, potrebujejo pa tudi sočutje.
In kar je prav tako pomembno: vedeti morajo, da je njihova zgodba pri starših na varnem. Ne pa da jo delijo ob kavi s prijatelji. Ali razčlenjujejo v molitveni skupini. Dostojanstveno jo morajo ohranjati zase, kot bi v naročju držali krhko ptico, ki se pripravlja, da bo vsak trenutek vzletela.
To seveda ne pomeni, da morajo starši svoje težave potlačiti. Temeljnega pomena so zaupni pogovori, posebej takrat, ko iščete nasvet ali podporo. Toda meja med iskanjem pomoči in javnim razgaljanjem najstnikovih težav je lahko tanjša, kot bi pričakovali. Koristno pravilo? Če bi otroka prizadelo, ko bi slišal, da o nečem pripovedujete, je verjetno bolje, da tega ne storite.
Navsezadnje bi moral biti dom edini kraj, kjer se mladostnik počuti videnega – ne pod drobnogledom, temveč cenjenega – in ne karikiranega. Psalm 127 nas v tretji vrstici nežno opominja: "Glej, Gospodova dediščina so sinovi, nagrada je sad telesa." In nagrada je namenjena temu, da jo cenimo, ne pa da se iz nje norčujemo.
Ko bo torej vaš najstnik naslednjič odvihral ali pa vam namenil skisan pogled, globoko zadihajte. Uprite se želji, da bi z najbližjo odraslo osebo razpravljali o njegovih napakah. Raje se odločite za sočutje, odločite se za potrpežljivost in izberite ljubezen – posebej takrat, ko je to resnično težko.
Ker kot starši najstnikov v tem življenjskem obdobju verjetno potrebujete svetniško potrpežljivost, vam priporočamo, da se v molitvi zatečete k sv. Moniki, materi nekoč precej zahtevnega mladeniča sv. Avguština – ona vas razume v dno duše!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
