Primož Roglič je bil njena največja motivacija, da je po hudi poškodbi spet sedla na kolo

"Ko nas življenje postavi pred težke izzive, se ne smemo predati. Treba je vztrajati in razmišljati optimistično. Če nas je v preteklosti neka stvar osrečevala, nas bo tudi po premaganem težkem izzivu," so besede Tajde Glamočak iz Letuša v Savinjski dolini, ki je povedano v zadnjem letu izkusila na lastni koži.

Kdor jo pozna, ve, kako predana je športu, sploh kolesarjenju, ki mu posveča večino prostega časa. Če je vreme ugodno ter ji služba in ostale obveznosti dopuščajo, vsaj štirikrat tedensko sede na kolo in z njim premaguje daljše razdalje v domačem okolju, nemalokrat pa se poda tudi na druge konce Slovenije in celo v tujino.

"Moja najljubša in hkrati najlepša tura je Kraljevski krog na relaciji Vršič – Mangart. Vsak kolesar bi moral vsaj enkrat prevoziti ta krog, preizkusiti kockasto cesto na Vršič in tunele na Mangart, pa občudovati izjemne razglede. Sama to traso odvozim vsaj enkrat na leto. V tujini pa so mi bili do sedaj najlepši vzponi v Švici, kamor bi se z veseljem še vrnila."

Že večkrat se je preizkusila na vzponih in dirkah za amaterske kolesarje, kjer je posegla po najvišjih mestih. Zmag se je veselila tudi že v letošnjem letu, ko se je po hudi nesreči vrnila še močnejša.

Zakaj ravno kolo? Predvsem jo ženejo lepi razgledi, ki jih je deležna po premaganih klancih in že vmes. "Pri teku si na primer omejen na krajšo razdaljo in tega ne doživiš v takšni meri kot na kolesu. Hkrati pa na ta način naredim nekaj zase, za svoje zdravje. Kaj je lepšega kot združiti skrb za zdravje in užitke na dveh kolesih? V tem sem se našla, vozim za svoje veselje," pripoveduje Tajda, ki je po izobrazbi magistrica inženirka tehnologije polimerov.

Nad kolesarstvom sta jo kot srednješolko najprej navdušila oče in brat. Najprej je sedla na gorsko kolo, nato ji je oče svetoval, naj se preizkusi še na "specialki", saj bo z njo veliko hitrejša. Nekaj časa je nato vozila njegovo staro kolo, a ker ji kolesarjenje zaradi zanjo prevelikega okvirja ni bilo najbolj prijetno, se je odločila za nakup prvega cestnega kolesa. "Od takrat naprej je šlo vse samo še navzgor," navdušeno pripoveduje.

Nad tem športom se je tako navdušila, da je začela spremljati tudi dirke profesionalnih kolesark in kolesarjev. Najprej na televiziji, temu pa so kmalu sledili ogledi dirk v živo. Pred leti si je tako ogledala eno od etap dirke po Italiji, leta 2018 pa je prvič ob progi spremljala dirko po Franciji.

Na vprašanje, kdo iz kolesarske karavane je njen najljubši kolesar, brez oklevanja odgovori: "Primož Roglič. Bil je moj prvi navdih in motivacija, pozneje seveda tudi Tadej Pogačar in vsi naši kolesarji. Bil je prvi, ki je naredil prvi večji preboj na višji nivo in začel dosegati zmage na tritedenskih dirkah. Vse od takrat mi je pri srcu. Nekajkrat sem ga imela priložnost srečati tudi v živo."

Primoževa osebna zgodba, sploh njegova odločnost in nepopustljivost, je Tajdo opogumljala sploh v zadnjem letu, ko je med kolesarjenjem doživela hudo nesrečo. "Ne glede na to, kolikokrat pade in se poškoduje, se vedno pobere. Neverjetno je, kako on dojema takšne trenutke in da se mu vse skupaj ne zameri. Včasih se celo zdi, da je potem še boljši. Zaradi Primoževe zgodbe sem začutila, da ni konec, da se da pobrati, dobro okrevati in se lahko spet vrneš k stvarem, ki te osrečujejo."

Lansko poletje sta se s fantom odpravila v Francijo, da bi si v živo ogledala nekaj zadnjih etap znamenitega Toura. S seboj sta vzela kolesi in se z nekaj klanci, ki so jih prepeljali kolesarji, spopadla tudi sama. "Neverjetno doživetje je, ko 'goniš' v hrib in navijači, ki so se že zbrali ob progi, navijajo še zate. Kakšna evforija! Ni manjkalo niti številnih slovenskih zastav. Ogled po televiziji se ne more primerjati z utripom v živo."

Na zadnji dan dirke sta želela prisostvovati slavju Tadeja Pogačarja v Nici, še prej pa sta "pretegnila noge" na kolesu. V nekem trenutku je na cesto pritekel pes in jima prekrižal pot. Vse se je odvilo zelo hitro. Tajda, ki je vozila v fantovem zavetrju, se kljub zaviranju ni uspela pravočasno ustaviti, niti umakniti, zato se je zaletela vanj. Izgubila je nadzor nad kolesom, se prevrnila na bok in grdo padla. "V tistem me je prešinilo, da ne morem premikati nog. To je bila neopisljiva bolečina, slutila sem, da je nekaj zelo narobe."

Z reševalnim vozilom so jo odpeljali na urgenco. Po preiskavah, slikanju in precej slabi komunikaciji s francoskimi zdravniki je izvedela, da ima na več mestih zlomljeno medenico. Brez posebnih navodil so jo odpustili iz bolnišnice. "Ko sem se po celem dnevu nameravala stuširati v hotelski sobi, sem čutila, kot da se bom razlomila. Kosti me preprosto niso držale, samo sesedla sem se in nisem mogla več nikamor."

Takoj naslednje jutro sta se odpeljala domov v Slovenijo in obisk slovenjgraške urgence je prinesel spoznanje o resnosti poškodbe. "Predpisali so mi strogo mirovanje in počitek. Iz nekega gibanja, ki si ga navajen, ko premaguješ dvatisočake, si v naslednjem trenutku popolnoma obnemogel. To je velik mentalni in fizični šok. Skoraj šest tednov sem preležala na travmatološkem oddelku, na začetku sem bila v plenicah in s katetrom, niti vstati nisem smela. Potrebovala sem veliko pomoči. Bilo je veliko prelitih solz in bolečine. Zavedala sem se, da potrebujem čas za okrevanje in danes sem hvaležna, da se je poškodba zacelila samo z mirovanjem, brez operacije."

Neizmerno je hvaležna za podporo fanta, ki je zanjo skrbel v bolnišnici, svoje družine, prijateljev in sodelavcev. "Spodbujali so me, da se bo vse dobro rešilo in naj se ne predam."

Okrevanje je trajalo več mesecev, postopoma je spet lahko samostojno hodila in krepila mišično moč. "Eno mojih prvih vprašanj zdravniku je bilo, koliko časa ne bom smela na kolo. O drugi možnosti nisem veliko razmišljala. Čeprav niti hoditi nisem mogla, sem že kar mislila na kolo," se danes malce nasmeje svojim takratnim pričakovanjem.

A z vso energijo, vztrajnostjo in zadanim ciljem je po štirih mesecih res spet lahko prvič zavrtela pedala. Najprej na domačem trenažerju, kmalu po tem pa tudi na svojem kolesu. "Moja želja, da se na kolesu zopet pridružim kolesarskim prijateljicam, je bila zelo velika." Danes izjemno ceni, da lahko spet poganja pedala na enaki, marsikdaj celo boljši ravni kot pred poškodbo. Priznava, da po nesreči vozi kolo z veliko večjo previdnostjo in mislijo na nepredvidljive situacije. "Bolje, da sem malo pozneje v dolini, kot da spet ležim pol leta."

Po lanskem hudem padcu je dejala, da se v Francijo ne vrne več. A zarečen kruh je pojedla že pred nekaj dnevi, ko jo je Rogličeva ekipa Red Bull – BORA – hansgrohe kot zmagovalko izziva iz Slovenije povabila na nekajdnevni ogled dirke po Franciji, vpogled v zakulisje dela karavane in srečanje s kolesarji njihove ekipe.

Tajda si je nagrado prislužila s sodelovanjem pri izzivu v športni aplikaciji Strava, kjer profesionalni in amaterski športniki z drugimi uporabniki delijo svoje dosežke in aktivnosti. "Izziv, ki ga je organizirala slovenska podružnica Red Bulla, je bil prvi, pri katerem sem sodelovala. K prijavi me je spodbudil fant. Med 12. majem in 1. junijem sem tako prekolesarila prek 600 kilometrov, kar je bil eden od pogojev, hkrati pa smo morali napisati, kaj nas pri kolesarjenju najbolj navdušuje oz. nam je všeč pri ekipi BORA - hansgrohe. Opisala sem svojo težko preizkušnjo in kako me je Rogličeva sposobnost, da se vedno po padcu pobere, motivirala, da sem se tudi jaz po taki hudi poškodbi vrnila na kolo." Presenečena in navdušena je bila, da je komisija izbrala prav njo.

Tako si je z udeleženci iz drugih držav ogledala nekaj etap v loži ob progi in spoznala spremljevalno osebje, ki spremlja in skrbi za kolesarje. Na prost dan kolesarjev so se srečali z njimi, izmenjali nekaj besed in se fotografirali. Ob celotni nepozabni izkušnji se ji je še potrdilo zavedanje, "da je kolesarstvo na takšnem nivoju garaški šport, kjer je potrebno ogromno treninga in mentalne moči". Ob tem pa je pomembna tudi strast do tega športa, ki pri Tajdi zagotovo ne bo nikoli usahnila.