Deček, ki se mu je v obraz zarila kovinska palica, preživel po zaslugi … Jezusa

Xavier Cunningham je bil povsem navaden fant. Rad je igral nogomet, se igral na prostem in preživljal čas s prijatelji v svoji hišici na drevesu. Septembra 2019 pa se je vse spremenilo, njegovo življenje je po hudi nesreči viselo na nitki.

Mnogi krajani, zlasti družina Cunningham, to, kar se je zgodilo v mestu Harrisonville v Missouriju, še danes opisujejo z eno besedo: čudež.

Takrat enajstletni Xavier je padel iz hišice na drevesu, ko je poskušal ubežati roju napadalnih os. Pristal je z obrazom navzdol – naravnost na jekleno palico za žar, ki jo je s prijatelji našel na dvorišču.

Kovina mu je prebodla obraz tik pod očesom, prebila živce, hrbtenjačo in karotidno arterijo – ne da bi pri tem poškodovala karkoli vitalnega.

"Verjetnost, da ne bi bilo zelo hudih ali celo usodnih posledic, je bila ena proti milijon," so pozneje priznali zdravniki. "Če bi se palica premaknila samo za milimeter v katerokoli smer, bi bil Xavier verjetno mrtev."

In čeprav je deček kričal od bolečine, ni poskušal odstraniti palice. Zakaj? Kot sam pravi, se je spomnil prizora iz filma Črni panter, v katerem junak umre, potem ko izvleče rezilo. Toda kljub pametni potezi, ki si jo je zapomnil iz filma, film ni bil tisti, ki mu je rešil življenje.

Na poti v bolnišnico je Xavier pogledal svojo mamo in rekel: "Mama, umiram." "Ne, ne umiraš. Vse bo v redu," je odgovorila Gabrielle Cunningham in se borila proti lastnemu strahu. "Želim videti Jezusa ... ampak ne zdaj," je ponavljal deček.

Ta "ne zdaj" se je izkazal za ključnega. Po prevozu v specializirano bolnišnico v Kansasu se je več kot sto zdravnikov in osebja pripravljalo na kompleksno operacijo. Vsi so bili osupli – in previdni. Vedeli so, da bo ena sama napaka dovolj, da se zgodi tragedija.

Vendar je bila operacija uspešna. Xavier ni le preživel, v nekaj dneh je spet začel hoditi. Teden dni pozneje se je vrnil v šolo. Mesec dni za tem je bil spet na igrišču – z željo, da bi nekega dne igral za lokalno nogometno ekipo. In njegova vera – kot pravijo njegovi starši – je močnejša kot kdajkoli prej.

"Dal je svoje življenje za nas. In rešil moje. Po vsem tem vem, da je resnično vsemogočni Bog," pravi Xavier brez kančka dvoma.

Med operacijo so v cerkvi potekale molitve. Peli so pesem Coryja Asburyja Reckless Love, ki jo je Xavier slišal pri svoji prvi sveti maši. Isto pesem so predvajali, ko se je vrnil domov iz bolnišnice. Za njegova starša je bil to znak. Bog ni le pazil nanj – bil je vedno prisoten.

"Zdravniki so storili nekaj neverjetnega. Toda na neki točki so njihove možnosti izčrpane. In potem ostane samo še Bog. Vsak dan pogledam svojo dom in vidim čudež. Xavier je živ, hodeč dokaz, da Bog deluje," o dogodku izpred nekaj let pravi mama.

Xavier ima brazgotine. Vidne. Fizične. Ampak, kot pravi, Bog lahko naredi vse lepo – celo brazgotine. Saj smo bili navsezadnje ozdravljeni prav po Jezusovih ranah.

To je pričevanje. Da je Bog resnično blizu. Tudi ko pademo z obrazom navzdol. Še posebej takrat.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.