Nimajo jih samo Američani, tudi Slovenci ga imamo. Pravega slovenskega kavboja v najboljšem pomenu besede. Domen Kljun zna poskrbeti ne le za svoje številčne konje v hlevu in posel s suho robo, temveč navdušuje tudi veliko občinstvo pred odrom.
Zmaga na predlanskih Talentih mu je spremenila dosedanji, ustaljeni način življenja. Kljub prepoznavnosti in sodelovanju z mnogimi priznanimi glasbeniki ni pozabil na svoje bistvo. Je predan mož in kristjan, o čemer vedno z lahkotnostjo javno spregovori.
Pravite, da ste preprost in nekonflikten človek. Kako reagirate, ko se soočite z jeznimi in predrznimi vozniki v prometu ali ko žena vstane z levo nogo?
V svoji umirjenosti sem precej uspešen. Nisem živčen voznik, kot človek sem precej flegmatičen in sproščen, tako da me ne iztiri vsaka malenkost.
Kaj pa vas vseeno vsaj malo iztiri?
Mogoče se kdaj razjezim kvečjemu zaradi kakšnega neubogljivega konja na moji kmetiji.
Lepo se mi zdi, da kot prepoznavna oseba javno in brez zadržkov govorite o tem, da ste kristjan.
Slovenci smo narod z velikim številom kristjanov. Svoje pripadnosti ne bi smeli tajiti in bi morali biti nanjo ponosni. Ni prav, da toliko ljudi skriva svojo vero in se je sramuje. Če pa bi vsi še živeli po Božji besedi, bi nam bilo še lepše.
Poleg tega, da prepevate na koru, ste se precej mladi za te čase poročili tudi cerkveno. Kaj vam pomeni ta korak?
Oba z ženo Nino prihajava iz vernih družin in obema nama zakon veliko pomeni. Že kot fant in dekle sva se zavedala, da bova skupaj zaživela šele po poroki. Tako se je tudi zgodilo. V naših podeželskih koncih (Kljunova živita na Pustnem Hribu pri Ortneku v občini Ribnica, op. a.) še obstaja tradicija, ki veleva, da se na koruzi ne živi, temveč se poroči in zaživi skupno življenje.
Koliko je pri tem pomemben zgled vaših staršev?
Tudi najini starši so se poročili mladi. Odzvala sva se njunemu vzoru in se odločila za to pot.
Kje vidite največji izziv za sodobnega kristjana? Kako biti dober, konkreten kristjan?
Zame je izziv to, da si vzamem čas in obiščem nedeljsko sveto mašo. Pred zmago na Talentih sem lahko vsako nedeljo prepeval na koru, zdaj pa se zgodi, da mi to zaradi drugih obveznosti ne uspe. Res pa je, da sem pri sveti maši prisoten skorajda vsako soboto, saj prepevam na porokah.
Vaši ženi Nini javno izražate svoje občudovanje, posvetili ste ji celo svojo prvo pesem Le s teboj. Kaj pri izbranki najbolj cenite in kje mora v vajinem odnosu delati največje korake?
Žena dela korake v organizaciji dogodkov in porok, na katerih nastopam. Kot sem že dejal, sem flegmatičen človek in tudi na področju organizacije delujem podobno. Nina zavzeto poprime za delo, ureja mi rezervacije oblek in me opozarja na ure ter datume mojih nastopov. Moram reči, da se je izkazala kot prava šefica. (smeh)
Ste pravi slovenski kavboj, imate trideset konjev. Sliši se romantično, pod pojmom kavboja si predstavljam svobodo, pred očmi se mi riše podoba, kako odjezdite v sončni zahod. Dejansko pa skrb za konje zahteva precejšen trud, kajne? Kaj je najmanj romantično pri kmetovanju, česa se vam včasih res ne da narediti?
Razumem, da ste dobili tak vtis. Po družabnih omrežjih res objavljam fotografije, na katerih s konji samo uživam, a to je le majhen delček realnosti. Dejstvo je, da je treba h konjem vsaj dvakrat dnevno. Treba jih je nahraniti in napojiti. A nobena stvar, ki se tiče skrbi za konje in kmetijo, mi ne predstavlja težav. Dobro je, da imam mlade starše, ki poskrbijo za vse. Oče je glava družine in kmetijo tudi vodi. Zelo mi pomaga.
Vsem nam, ki živimo na kmetiji, je kmetovanje hobi. Če bi se kmečkih reči loteval z muko, ne bi šlo, saj takšne kmetije ne bi mogel voditi.
Vstajate zgodaj? Kako kmetijske obveznosti usklajujete z odrskimi nastopi?
Na kmetiji sta zaposlena tako mama kot oče in onadva skrbita za živali. S samo organizacijo okrog nastopov ni nobenih težav. Ko sem zdoma, grem v hlev zjutraj ali popoldne, to se odločamo sproti. Prav nobene težave ni, tudi če mora kdo večkrat k živalim, saj vsi to radi počnemo.
Imate kakšno anekdoto ali zgodbo iz vašega kmečkega vsakdana, ki se vam danes zdi smešna, takrat pa vam ni bila?
Spomnim se dne, ko sem bil še majhen fantiček, in smo šli na družinsko jahanje z očetom in sestro. Med jahanjem se mi je sedlo obrnilo pod trebuh in pristal sem spodaj pod kobilo. Moram reči, da je bil to zanimiv trenutek. Takrat mi ni bil prav nič smešen, zdaj pa se temu smejim.
Si sebe predstavljate kot meščana? Kako bi si organizirali življenje v mestu?
Ne bi si ga mogel. Ne predstavljam si, da ne bi živel na kmetiji oziroma na podeželju. Tudi če ne bi imel konjev, bi mi bilo lepše na vasi. Ne vem, kako je živeti v mestu. Verjetno se navadiš. Sem se pa pogovarjal s številnimi ljudmi, ki so mi dejali, da ne bi mogli živeti na podeželju.
S katerimi ljudmi se najlažje povežete? Kdo ima potencial, da postane vaš prijatelj?
Najlažje navežem stik z ljudmi, ki so sproščeni, dobre volje in ne sodijo drugih po dejanjih. Ne maram obrekovanja. Pravzaprav imam rad podobne ljudi, kot sem sam, takšne, ki imajo radi živali, se radi zabavajo in kaj zapojejo.
Katere značajske lastnosti pa cenite pri ženi Nini?
Spoštljivost, poštenost, ljubezen, ki mi jo izkazuje, in ljubezen do glasbe. Spoštujem, da ima rada moje domače in se z njimi dobro razume.
Prek oddaje Slovenija ima talent ste predlani nenadoma pridobili dostop do velikih odrov. Nad čim ste bili v svetu šovbiznisa najbolj presenečeni?
Zanimiv mi je sam potek dela oziroma vsakdana. Koliko sodelavcev in truda je potrebnega, da pevec stopi na oder in zapoje skladbo! Koliko priprav, dela in vložka je treba vložiti v to, da te organizatorji povabijo na nek dogodek!
Ste oz. bi kakšno sodelovanje tudi odpovedali? Imate kakšne zadržke?
Odprt sem za vsakovrstno sodelovanje. Rad sodelujem z vsemi, predvsem s tistimi, s katerimi nisem povezan le poslovno, temveč tudi zasebno. Če sem z nekom navezal osebne stike, z njim lažje stopim na oder. To mi je zelo pomembno.
Ste v svetu glasbe uspeli navezati pristne prijateljske stike?
Seveda, spoznal sem ogromno prijateljev, ki so uspešni glasbeniki. Vesel sem, da so v meni videli potencial in da lahko z njimi nastopam. Njihovo prijateljstvo mi je dragoceno.
Prej sva govorila o tem, da ste neobremenjene, flegmatične narave. Kaj bi svetovali človeku, ki se obremenjuje s skrbmi, kako naj pogleda na življenje?
Dejstvo je, da življenje ni postlano z rožicami. A treba je verjeti, da bo vse tako, kot mora biti, saj bo Bog poskrbel za vsakega posebej. Morda se bo sprva zdelo, da je stvar slaba, a pozneje bomo spoznali, da je bila pravzaprav dobra.
