Ivana se drži preprostega pravila: vsak dan podeli vsaj tri objeme

Ivana Klemenčič je stara 19 let in prihaja iz Godoviča, majhne vasi blizu Idrije. Trenutno študira zdravstveno nego na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani, saj jo veseli delo z ljudmi in občutek, da lahko nekomu pomagaš, čeprav lahko to kdaj storiš le z nasmehom ali prijazno besedo.

Ljubljana je med tednom postala njen drugi dom, a njeno srce ostaja v domačem kraju na njihovi kmetiji, kjer ob vikendih in med počitnicami z veseljem pomaga. V prostem času rada zahaja v hribe, kjer si spočije misli od vsega hitrega življenja v dolini.

Zelo rada deli nasmehe in objeme. Drži se preprostega pravila: vsak dan podeli vsaj tri objeme trem različnim ljudem. "Včasih je to nekaj, kar lahko nekomu polepša dan ali pa mu da moč, da gre lažje naprej," pravi Ivana. Spoznajte jo.

1. Kaj počneš kot prostovoljka?
V župniji sem dejavna na več področjih. Pojem v cerkvenem mešanem zboru sv. Urbana in v mladinskem pevskem zboru, sodelujem kot bralka beril, pomagam pri čiščenju in krašenju cerkve, skrbim pa tudi za Facebook in spletno stran župnije Godovič. Vsako opravilo mi je dragoceno in ga doživljam kot način, kako prispevati skupnosti in poglobiti svojo vero.

Letos me čaka še poseben izziv – prvič bom voditeljica oratorija. Zavedam se, kako velika odgovornost je to, a obenem tudi, kakšna čast in priložnost. Veselim se tega nepozabnega poletnega tedna, polnega smeha, igre, ustvarjalnosti in skupnosti. Verjamem, da bomo skupaj z mojo sovoditeljico, animatorji, vsemi, ki pomagajo iz ozadja, in z Božjo pomočjo ustvarili teden, ki bo otrokom in tudi nam ostal v lepem spominu.

2. Kaj te je spodbudilo k prostovoljstvu?
K prostovoljstvu me je spodbudila predvsem družina. Starši so mene in moje štiri brate že od malih nog vodila v cerkev in nas vključevala v življenje župnije. Skupaj smo rasli z župnijo in vanjo tudi aktivno vstopali – najprej kot otroci na oratoriju, pozneje kot animatorji.

Letos sem prvič v vlogi voditeljice, s čimer stopam po stopinjah svojega starejšega brata, ki je pred menoj opravljal to nalogo. Vsi doma smo zelo dejavni v župniji, saj nas delo za skupnost iskreno veseli.

Naša župnija je zelo povezana in polna življenja – prav zato je prostovoljstvo pri nas nekaj, kar te preprosto povleče vase. Verjamem, da moraš biti kot prostovoljec delaven, sočuten in prijazen – vse te vrline pa so tudi nujne za delo z ljudmi. Prav prostovoljno delo me je usmerilo na pot, po kateri hodim danes – k študiju zdravstvene nege.

3. Kako te čas, preživet tam, izpolnjuje?
Čas, ki ga preživim kot prostovoljka, mi je izjemno dragocen in vedno znova me preplavijo lepi spomini, ko pomislim nanj. Oratorij pa je zame nekaj posebnega – eden najlepših tednov v celem letu. Otroška iskrenost, njihovi nasmehi, iskren smeh in igrivost so nekaj, kar ti napolni srce in se ne da zamenjati za noben denar.

Prostovoljno delo ni nikoli delo za plačilo. Nagrada je nekaj, kar pride iz srca – to so ti dragoceni spomini, ki ostanejo za vse življenje. Prav tako so to prijateljstva, ki jih ustvarimo, in ekipa animatorjev, s katerimi skozi vse leto ustvarjamo trenutke, ki obogatijo vse nas. Vse to je tisto, kar me drži pri prostovoljstvu in me navdihuje, da nadaljujem.

Prav tako mi vse druge dejavnosti, s katerimi sodelujem v župniji, dajejo moč in vero. Skozi različne prostovoljne naloge še globlje doživim sveto mašo in njeno sporočilo.

4. Kakšne odzive doživljaš ob svojem prostovoljnem delu?
Veselijo me vsaka lepa beseda in pohvala, ki jih prejmem ob spremljanju naše mladostne energije in predanosti. Njihova hvaležnost mi daje dodatno moč in veselje, da z nasmehom nadaljujem svojo pot. Iskrene besede in pohvale našega župnika Rafka ter staršev otrok so zame pomembno potrdilo, da smo na pravi poti. Včasih je dovolj že topel nasmeh, prijazen pogled ali iskrena zahvala, da začutim, kako dragoceno je to, kar počnemo. Te drobne stvari me spominjajo, da prostovoljstvo ni zgolj delo, temveč globoko poslanstvo, ki povezuje ljudi v močno skupnost.

5. Na koga ali kaj si najbolj ponosna? In zakaj?
Najbolj ponosna sem na celotno župnijo Godovič – Zavratec. Kljub številnim izzivom in padcem smo se skupaj dvignili ter premagali vse vzpone in padce. Naša župnija je polna dejavnih in prostovoljnih ljudi, ki se z veliko predanostjo vključujejo v različne dejavnosti.

Za vse to gre zahvala prav vsem župljanom, pa tudi duhovnikom, ki so nas vodili skozi leta – nekdanjima župnikoma Bogdanu Bercetu in Marku Rijavcu ter seveda sedanjemu župniku Rafku, ki je s srcem vedno z nami. Kljub natrpanem urniku vedno najde čas za nas – za pogovor, spodbudo ali samo prijazen nasmeh. S svojo preprostostjo in zavzetostjo je res lep zgled.

V naši župniji se res počutim lepo in sprejeto. Verjamem, da nas je še bolj povezala nova maša Luka Jesenka, ki smo jo praznovali preteklo leto. Ta dogodek je za nas pomenil veliko in nas še bolj združil kot skupnost.

6. Lahko deliš kakšno smešno ali ganljivo anekdoto?
Zame je bila ena najbolj ganljivih izkušenj – poleg vseh čudovitih oratorijev – prav gotovo lansko leto, ko smo v naši župniji praznovali novo mašo Luke Jesenka. Luka mi je velik zgled že od prej, saj je bil kot mlad prostovoljec vključen v številne dejavnosti župnije – zdaj pa je svoje življenje za vedno posvetil Bogu.

Ganila me je že sama priprava na novo mašo. Vem, koliko truda, časa in predanosti je bilo vloženega, a bilo je čudovito videti, kako smo vsi stopili skupaj – vsak je nekaj prispeval, vsi smo bili prostovoljci.

Ta dogodek mi je pokazal, kaj pomeni skupnost, kaj pomeni delovati z ljubeznijo in za nekaj večjega. Mislim, da nas je nova maša ne samo ganila, ampak tudi duhovno povezala in utrdila v veri.

7. Zakaj bi k prostovoljstvu povabila tudi druge?
Zaradi vseh nematerialnih stvari, ki jih prejmeš ob prostovoljstvu – občutka zadovoljstva, hvaležnosti, veselja, solz sreče, pa tudi žalosti ob zadnjem oratorijskem dnevu, ko se poslavljaš od otrok in animatorjev. Zaradi vseh ljudi, ki jih na tej poti srečaš, in vseh spominov, ki jih skupaj ustvarimo.

Zato, ker je preprosto lepo biti prostovoljec. Zares lepo.