Martin, star 13 let, ne želi obiskati bratranca. Tam ne bo nobenega bratranca ali sestrične njegove starosti. Liza pa noče na večer ob tabornem ognju: ona je vendar "dama"! Ta odpor do truda krni zagon mnogih staršev in postavlja vprašanje: naj otroka silijo ali naj ga pustijo, da gre v svojem ritmu?
Otroci so naravno osredotočeni na svoje potrebe in predvsem želje. V grobem bi lahko rekli, da je njihov moto "najprej jaz", kot se šaljivo izrazi Marjeta, iskrena mati. Prav vzgoja in soočanje z drugimi prisili otroka, da upošteva tudi druge in razvije empatijo. Deljenje starševske ljubezni, skupna kopalnica, skupna soba z bratom ali sestro, deljenje nedeljske sladice ... so priložnosti za učenje. Preseganje samega sebe se začne s pomanjkanjem, ki ustvari željo, ta pa nas spodbudi k delovanju. Na žalost naša družba z blaginjo, svobodo in goro pravic omrtviči naše želje ... zlasti želje naših otrok.
Mladostništvo, obdobje pretresov
Ali ste vedeli, da majhen organ v možganih, imenovan striatum (prepletena struktura sive in bele možganovine, pomembna za gibanje, motivacijo in druge funkcije; op. prev.), nenehno pregleduje številne možnosti, ki jih ima mladostnik na voljo, da bi izbral nalogo, ki bo zahtevala kar najmanj truda in kar največji užitek? Cilj je prihraniti energijo, ki bi lahko bila koristna v primeru nevarnosti. Od tod naravno, skoraj biološko nagnjenje k izbiri najmanjšega napora.
Ko se spremeni telo, prijatelji, šolsko okolje, se pojavijo prve izbire ... Skušnjava je za najstnike močna, da bi se čim manj premikali, da bi ohranili ravnotežje zibajočega se čolna. Naloga staršev je, da jih pomirijo. Njihova telesa se spreminjajo za večje dobro: da postanejo odrasli, da ljubijo, da posredujejo življenje. Postati odrasla oseba je potovanje in za soočanje s tem prehodom imajo sredstva, prefinjene lastnosti, spretnosti in ljubezen svoje družine.
Če še naprej skrbimo za dobro počutje starejših otrok, najstnikov in mladih odraslih, jim preprečujemo, da bi se razvili.
Mnogi starši danes želijo svojim otrokom omogočiti sanjsko otroštvo, saj se bodo "kmalu soočili z realnostjo življenja". Medtem ko je normalno, da poskrbimo za potrebe otroka, ki ne more poskrbeti zase, pa nadaljnje zagotavljanje dobrega počutja starejših otrok, najstnikov in mladih odraslih preprečuje njihov razvoj. Naši otroci se morajo naučiti, kako poskrbeti zase in prispevati k svetu, korak za korakom, v okviru svojih telesnih in duševnih zmožnosti, sicer je cena, ko pride čas, da postanejo samostojni, previsoka.
Z ljubeznijo, za njihovo lastno dobro, jih prisilite, da zapustijo območje ugodja
Otroci niso dovolj zreli in nimajo dovolj znanja, da bi natančno vedeli, kaj je dobro zanje in za njihovo prihodnost. To vedo starši! Imajo več izkušenj, znanja in spretnosti kot njihovi otroci, zato so še toliko bolj upravičeni, da jih usmerijo na pravo pot, ker jih imajo radi in jim želijo najboljše. Da bi jih otroci slišali in razumeli, lahko igrajo na karto ljubezni.
Ana svojim otrokom razloži: "Včasih se mi ne ljubi opravljati dejavnosti z vami, vendar jo vseeno opravim, ker vas imam rada. Pričakujem, da boš zaradi mene (ali družine) znal premagati svojo lenobo."
Moč volje in pogum nista prirojena, temveč sta sad truda. S preseganjem sebe razvijamo svoje lastnosti in odkrivamo veselje do odnosov. Za to je potreben napor, ki pa je vreden tega truda! Spomnimo se poziva papeža Frančiška na svetovnem dnevu mladih v Krakovu leta 2016: "Vstani s svojega 'srečnega kavča'"!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Renata Anžič Trtnik.
