Karine-Marie Amiot je vesela in sanjava pisateljica. Je poročena in ima čudovito družino z devetimi otroki ter še naprej ustvarja zgodbe v veselje otrok, staršev in starih staršev.
Se spomnite, kako je bilo, ko ste napisali svojo prvo zgodbo?
Seveda! La princesse Carabistouille je zgodba o deklici, ki sanja in si pripoveduje zgodbe, ki jo nasmejijo. Vse odkar sem se naučila pisati, pišem kratka besedila, si izmišljam igre in, kolikor se spomnim, sem si vedno pripovedovala zgodbe, da bi bilo življenje še bolj smešno! Rezultat: odločila sem se za študij književnosti.
V vaših knjigah je veliko veselja in lepote ...
Rada imam knjigo, ki je lahka, iskriva in sladka, polna fantazije, z resničnimi sporočili. Rada povem stvari, ki se dotaknejo src majhnih otrok. Verjamem v moč zgodb: knjiga je pogosto vir povezanosti. To je čudovit način, da se prebudimo v svet, da se odpravimo na potovanje s svojimi najdražjimi, ne da bi vstali s kavča!
Všeč mi je tudi, da je zgodba dobro napisana, z lepim besediščem in lepimi risbami. Ne nazadnje rada s pisanjem prenašam lepe vrednote. Dobro je otrokom reči, naj delijo stvari z drugimi, toda ko otrok v zgodbi bere o zajcih, ki nočejo deliti, se z njimi zlahka poistoveti. To jim pomaga pri rasti ...
So vam otroci blizu?
Da, gane me njihova nedolžnost. Tako kot oni sem preprosta, nisem zapletena, sem odprta, radovedna, rada odkrivam in se zlahka začudim.
Se spomnite svojega otroštva?
Ko pomislim na otroštvo, vidim počitniško hišo, poletje, odrasle, ki so pazili na nas. To je bil kraj velike varnosti, a tudi velike svobode, kjer je bilo vse mogoče: branje, oblačenje v kostume, gradnja hišic ... cele dneve smo preživeli v igri! To je otroški raj: početi, kar hočeš, v varnem okolju. Omogoča ti, da si nabereš pravi zaklad za odraslega, kakršen boš pozneje postal.
Ali si kot družina pripovedujete zgodbe?
Da, seveda! Berem svojim otrokom in si z njimi, dokler niso dovolj stari, skupaj izmišljujemo zgodbe. Z lahkoto se skupaj smejimo; to naredi vsakdanje življenje zabavno, še posebej ko je nekoliko težko. In pred kratkim smo kot družina ustvarili majhno lutkovno gledališče z zaključno uprizoritvijo.
Kakšna mama ste?
Mislim, da sem sanjava mama, a hkrati zelo organizirana. Rada imam domišljijo, praznike, poezijo, vendar v strukturiranem okviru, sicer otroci ne čutijo varnosti. Sem tudi mama, ki se čudi: premišljujem o vseh prvih trenutkih otrok (prvi nasmeh, prva beseda, prvi korak ...), kakšno veselje! Zame je to čudenje višek, to zgodnje otroštvo tako hitro mine. In rada se veliko smejim!
Kaj bi rekli mamam, ki se ne zmorejo več smejati?
Rekla bi, naj se ne obremenjujejo z malenkostmi in si vzamejo čas za počitek, za dihanje in naj bodo še naprej odprte! Ko se ne smejimo več, je to zato, ker smo izgubile občutljivost, in ta občutljivost se povrne s počitkom. Mislim tudi, da lahko matere včasih stvari počnejo preprosteje in si pustijo več prostora za "skupno dobro počutje". Spomnim se nekega dne, ko sem se naveličala kuhanja. Bilo je pozimi in sem otrokom rekla: "Gremo na piknik!" Otroci so bili navdušeni in uživali smo v družbi drug drugega!
Kako vam uspeva vse uravnotežiti, a hkrati ohraniti nasmeh na obrazu?
Veliko moči najdem v ljubezni, ki mi jo daje mož, pa tudi v otrocih, ki me navdušujejo. Dajejo mi toliko veselja in tudi poguma! Odkrivam tudi, kako usklajevati dogodke, ostati prožna, v nekakšni harmoniji. Če vse počneš s silo, postaneš trd, krhek. Naučila sem se umiriti, še posebej pri delu, ki me uravnoteži in mi omogoči pobeg ... Ko pišem svoje zgodbe, sem zelo daleč od vsakdanjega življenja! In potem imam v življenju disciplino: delam vsako jutro, ne da bi čakala na navdih.
Kaj je vaša skrivnost?
Stvari počnem eno za drugo, ne da bi se razburjala, in si govorim, da sem na pravem mestu. Danes naredim, kar moram, ne prehitro (smeh), jutri pa bo dan za preostalo!
Imate tudi močno vero, kakšno razliko to naredi?
Kot mamo me včasih skrbi, zato se poskušam prepustiti Bogu, saj vem, da je skrb strup, ki me razjeda. Moj pristop je, da vse prepustim v Božje roke: naredim največ, kar lahko, nato pa On prevzame vajeti. Zaradi tega sem "bolj kul" mama! In moje pisanje je prežeto s tem, kar doživljam, polno je mojega upanja, zaupanja, ki ga polagam v Boga, tudi če to v besedilih ni izrecno navedeno.
Katero poglavje Svetega pisma vam je najljubše?
Zelo so mi všeč Psalmi. Vsebujejo vse, kar čuti človeško srce: klic na pomoč, zahvalo in prošnjo. Te molitve so kot pesmi, naslovljene na Boga, in čudovito je slediti tradiciji tistih, ki molijo.
Katere knjige bi vzeli s seboj na samotni otok?
Vzela bi Biblijo, saj bi jo lahko prebrala v celoti (smeh). Vzela bi tudi mojstrovino Pisma iz mojega mlina, obožujem Daudetovo poezijo, ki diši po Provansi!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.
