Dar vdovstva: dragocena pomoč v vsaki župniji

V vsaki župniji, v kateri sem doslej deloval, so obstajale skupine za starše, družine, mlade odrasle, najstnike in otroke. Ta življenjska obdobja vključujejo svojevrstne izzive in blagoslove, zato je koristno, da se ljudje na posebne načine povezujejo in srečujejo z drugimi, ki so v podobnih življenjskih razmerah, ter se med seboj podpirajo.

Redko pa zasledim, da kjerkoli omenjajo vdove.

Seveda obstajajo skupine za žalujoče in če je vse po sreči, imajo katoličani vedno na voljo sožupljane, prijatelje in družino, ki jim pomagajo v težkih trenutkih, toda zdi se mi, da vdovstvo presega zgolj soočanje z začasnim žalovanjem. Žalost je nekje v ozadju vedno navzoča. Navsezadnje, kdo ne bi imel težav pri soočanju z izgubo zakonca, potem ko sta kot zakonski par skupaj preživela več desetletij. Žalost v resnici nikoli ne odide.

Ko omenjam vdovstvo, imam namreč v mislih več kot zgolj obdobje v življenju, ki ga opredeljuje le žalost. V mislih imam poklicanost, ki na nov in pozitiven način vrednoti življenje posameznika. To je tema, o kateri ne govorimo veliko: o darovih, ki jih lahko nudijo vdove in kakršnih ne zmore nuditi nihče drug.

Morda me vdove prav zato tu in tam prosijo za nasvet, ker ne vedo, kako naj izkoristijo svoj čas. Pogosto so upokojene in imajo zelo malo obveznosti, vendar pogrešajo zakonca, počutijo se osamljene in zapostavljene, obenem pa imajo preveč časa, za katerega so prepričane, da ga zapravljajo.

Ne vedo natančno, na kakšen način bi lahko prispevale v dobro širše skupnosti; tiste, ki so že ostarele in telesno manj sposobne, pa se sprašujejo, kako naj bodo še koristne za ljudi okoli sebe.

Sam sem še v srednjih letih, vendar se dobro spominjam tesnobe iz svojega najstniškega obdobja, ko sem poskušal ugotoviti, kakšna je moja življenjska poklicanost. To je bil zmeden čas in naredil sem kar nekaj napačnih korakov. Ne morem si predstavljati, kakšno pot mora prehoditi vdova, ko znova poskuša razločiti svoj poklic. Kot bi se znova vrnila v zmedeno mladostniško obdobje, kajti nenadoma se je vse spremenilo.

Tako kot vsako življenjsko obdobje ima tudi prehod v vdovstvo svoje skušnjave. Iz živahnega zakonskega življenja presedlati v malodane samostansko časovnico, dvojino zamenjati za ednino, ni prav nič preprosto. Obstaja naravna skušnjava, da se človek prepusti samopomilovanju, osamljenosti ali nizki samopodobi. Ko nimam nikogar ob sebi, ko se mi ne ljubi zapustiti varnega zavetja družinskega doma, ugotavljam, da bi se zlahka navadil čisto preveč časa preživljati pred televizorjem.

Apostol Pavel v pismu Timoteju priznava, kako nekatere vdove postanejo preveč zvedave in klepetave, govorijo, česar ne bi smele, in povzročajo težave. Te skušnjave postanejo še očitnejše, če se vdove počutijo zapuščene, zato nam Sveto pismo večkrat naroča, naj skrbimo za vdove in naj nanje ne pozabimo.

Vendarle se mi zdi pomembno jasno izpostaviti, da je poklicanost vdov izjemno dragocena: k zdravju in vitalnosti Cerkve prispevajo na način, ki ga ne zmore nihče drug.

Vdove imajo recimo čas in energijo za molitev. V vsaki cerkvi, kjer sem doslej deloval kot duhovnik, so bile vdove srce župnijskega občestva. Vdove so bile tiste, ki so prišle dovolj zgodaj, da so odprle kapelo, pripravile vse potrebno za sveto mašo, vodile molitev rožnega venca in vztrajale pri češčenju. V vsaki župniji so vdove, ki molijo več kot domači župnik, in v cerkvi morda celo preživijo več časa kot on. To je neprecenljiv dar za Cerkev. Vdova (Ana),  ki je molila brez prestanka, je bila z utemeljenim razlogom ena prvih, ki je prepoznala Kristusa kot Božjega Sina. Njena molitev je bila preroška in mogočna.

Poleg tega sem ugotovil, da vdove največ naredijo za prijazen sprejem novih župljanov in so najbolj gostoljubne. Vedno so pripravljene prostovoljno sodelovati pri kakršnihkoli dobrodelnih dejavnostih, rade namenjajo pozornost mladim družinam. Mlade družine imajo najrazličnejše druge skrbi: očetje se posvečajo svoji poklicni poti, matere vzgoji otrok. Njihovi samski vrstniki so sicer prav tako ob njih, pripravljeni pomagati, vendar so sami v prehodnem življenjskem obdobju. Vdove pa so gostoljubne, zveste in velikodušne. Za vsako župnijo so resnično dragocena pomoč.

In še: vdove so neprecenljive, ker imajo neskončno rade vse otroke v župniji. Vsako zdravo župnijo sestavljajo ljudje različnih starosti (včasih me skrbi, da preveč poudarjamo mlade družine in nekoliko zapostavljamo starejše rodove), in mednje sodijo tudi vdove. Mnoge vdove imajo svoje otroke in vnuke, vendar ti morda ne živijo v njihovi župniji. Zato so nekakšne naravne "župnijske babice" za mlade družine. Večkrat sem že videl, kako je starejša vdova z veseljem za nekaj časa popestovala malčka, da je mlada mamica lahko vsaj nekaj trenutkov zbrano sledila sveti maši.

Vsi ti razlogi, verjetno pa je še veliko drugih, ki jih nisem naštel, so spodbudili zgodnje cerkveno izročilo potrditve apostolata vdov. Apostol Pavel Timoteju pojasnjuje, da se vdove lahko vključijo v apostolat, drugi župljani pa naj jih spodbujajo pri njihovem poklicu. Obenem pove, kaj vdove opredeljuje:

Iz njegovega seznama dobimo predstavo, kakšno delo lahko opravljajo le vdove.

Drži: prehod v novo življenjsko obdobje ni nikoli preprost, vdovstvo pa zaznamuje posebna oblika trpljenja. Obenem pa odpira tudi nove priložnosti za ljubezen do Boga in ljudi okoli sebe. Vdove imajo pomembno vlogo in Cerkev je blagoslovljena, da jih ima v svoji sredini.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.