Pri 19 letih je peš romal v Rim: “Iskal sem stik z duhovno globino”

Augustin je 21. julija prehodil tisoč kilometrov in prispel v Rim. S tem romanjem je izrazil svojo vero, ki je letos dobila nov zagon z njegovim vpisom na univerzo: "Dejstvo, da sem bil nekoliko osamljen v okolju, ki je opustilo vero, mi je dalo poseben zagon za misijonsko delo," pripoveduje.

Pri komaj 19 letih je Augustin izpeljal izjemen podvig: peš je prehodil pot od prelaza Grand-Saint-Bernard do Rima po starodavni romarski poti Via Francigena. "Vedno sem si želel prehoditi eno izmed velikih krščanskih poti – Santiago de Compostela, Jeruzalem ali Rim," pojasnjuje. Letos, ob jubilejnem letu, ga je priložnost, da prestopi sveta vrata, dokončno prepričala.

Augustin prihaja iz Morgesa, mesta ob Ženevskem jezeru. Je najmlajši od treh otrok. Navdušujejo ga geopolitika, zgodovina – še posebej zgodovina krščanstva – študira pa mednarodne odnose v Ženevi. Kot nekdanji skavt je navajen izzivov. Lani se je sam podal na tritedensko potovanje po Balkanu. "Sledim tradiciji, ki sem jo podedoval iz skavtskih let – da si vsako poletje privoščim vsaj kanček pustolovščine," pravi.

16. junija se je odpravil s prelaza Grand-Saint-Bernard in prehodil tisoč kilometrov po poti Via Francigena. Samota ga ni bremenila. "Hotel sem hoditi sam, a na koncu je bila to le relativna samota – srečal sem veliko ljudi, presenetilo me je, koliko nastanitev obstaja za romarje."

Ne prikriva težav na poti: začetne vročine, samote, fizičnih naporov ... A ko je 21. julija stopil na Trg svetega Petra, je čutil predvsem "velik ponos", da je dosegel svoj cilj. "Prispel sem ravno v času maše v baziliki – bilo je čudovito!"

Čeprav se je v Rimu mudil prvič, je tam ostal le tri dni, nato pa se je vrnil k družini v Švico – ne sodeluje na Jubileju mladih. "Ne bom se mogel udeležiti Jubileja mladih, rad bi ostal, a zame je bilo najpomembneje, da sem se v jubilejnem letu podal na to romanje. To sem storil za Boga. Ne verjamem, da Bogu kaj bistveno spremeni, ali ostanem na jubileju ali ne," iskreno pove.

Njegova mama Charlotte poudarja sinovo zrelost in odločnost: "Občudujem ga. Zelo sem ponosna nanj in čeprav me je v dneh, ko nismo bili v stiku, nekoliko skrbelo, sem v srcu čutila mir. Vedela sem, da je Augustin varen."

Na vprašanje, kaj ga je spodbudilo k romanju, Augustin poda pristno pričevanje vere: "Ob vstopu na univerzo sem se znašel v precej proticerkvenem okolju. Skavte sem pustil za sabo in pogrešal sem molitveno skupnost. Iskal sem stik z duhovno globino – kot odgovor na svet, v katerem sem se gibal."

Leto študija ga je še bolj utrdilo v veri in mu pomagalo doumeti njegovo poslanstvo kristjana. "Spoznal sem, da je vera velik dar. Okrepila me je. Dejstvo, da sem bil deloma osamljen v svetu, ki je vero zavrgel, mi je dalo motivacijo – željo, da jo ohranim in pričujem zanjo v sodobni družbi."

Augustin ima jasno zastavljeno pot. Najprej želi končati študij, nato opraviti štirimesečno obvezno vojaško službo v Švici, nato pa se za dve leti pridružiti papeški švicarski gardi. Po tem namerava nadaljevati študij z magistrskim programom iz mednarodnega prava.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.