“V zakonu je ključno, da si vzameš čas drug za drugega”

Tokrat v Moških skrivnostih spoznavamo Mitja Zalarja – včasih je bil animator, skavt in pevec v Stična bendu, zdaj pa je predvsem mož in oče. Z Majo sta se pred devetimi meseci razveselila sina Filipa.

Služba, družina, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Veliko je prilagajanja. Največji izziv je, da nimam stalnega urnika v službi, zato se z ženo Majo sproti prilagajava in iščeva rešitve. Veliko nama pomeni, da je Maja trenutno še študentka in ima letos materinsko leto – zaradi tega so prilagoditve precej lažje, kot bi sicer bile.

Z bratom imata podjetje Zalteh. Kaj vse počnete v službi? Kako ta poklic vpliva na vaše družinsko življenje?
V podjetju, ki ga imava, se ukvarjamo z ozvočevanjem in tehnično izvedbo dogodkov. Z bratom opravljava vse funkcije v podjetju. Moje delo zajema tako delo na terenu – od tonskega mojstra, oblikovalca luči, do producenta, kot tudi v poslovnem delu podjetja – dogovarjanje s strankami, koordinacija ekipe, opreme, vodenje sestankov, pošiljanje ponudb, računov.

To delo precej vpliva na moje in Tadejevo družinsko življenje, saj imava oba majhne otroke. Imamo "poseben" urnik: ko so ostali ljudje povečini doma, smo mi v službi: zvečer, za praznike, za vikende. Na srečo lahko nekaj dela naredim od doma. Letos je lažje, ker je žena še na porodniškem dopustu in se lažje prilagajava.

Kako razvajate svojo drago?
Na veliko načinov. V tem obdobju življenja sicer pogosto zmanjka časa za večje razvade, a se trudim biti pozoren – opazim, kdaj je slabe volje ali jo kaj teži, in predlagam družabno igro, ki jo ima rada. Večkrat igrava Friends Quiz Game, ki jo obožuje. Jaz serije, o kateri je igra, ne poznam tako dobro kot ona in mi igra ni ravno pri srcu, ampak vem, koliko ji pomeni. Veliko je tudi čisto vsakdanjih pozornosti, kot so recimo večerne masaže.

Trudim se ji posvetiti čim več časa. Poslušam jo in skušam res slišati. Ko pride otrok, je to težje, zato pa toliko pomembnejše. V zakonu je ključno, da si vzameš čas drug za drugega – to ni zgolj razvajanje, temveč temelj dobrega odnosa. Danes opažam, da takšne usmerjene pozornosti primanjkuje.

Kje in kdaj sta bila na prvem ter na do zdaj zadnjem zmenku?
Težko rečem, kdaj so se najina srečevanja začela šteti kot "zmenki". 😊 Prvi uradni zmenek je bil izlet v Koper – tam sva postala fant in punca, pozneje pa tudi zaročenca. Koper ima zato posebno mesto v najini zgodbi.

Prej sva bila dolgo časa prijatelja, veliko sva se družila in pogovarjala. Jaz sem ves čas nekaj čutil do nje, ona pa do mene (še) ne, kar mi je tudi večkrat povedala. 😊 Ko pa so čustva postala obojestranska, sva vedela, da bova enkrat postala par, a nisva želela hiteti, ker je bila Maja še v srednji šoli. Želela si je iti v zvezo odgovorno, ne pa tako, da bo to neka srednješolska ljubezen, ki bo minila. Jaz sem bil malo starejši, a sem bil pripravljen počakati nanjo.

Po rojstvu otroka je skupnega časa veliko manj. Služba, otrok, vsakdanja opravila … Zadnji zmenek sva imela julija, ko sva si prvič po Filipovem rojstvu vzela večer samo zase – šla sva v Cankarjev dom na muzikal Fantom iz opere. Bilo je res lepo.

"Očetovstvo me izpolnjuje, ker …?"
Ker je občutek ob otroku, ki te nasmeje, objame, se te razveseli, nekaj čudovitega. Morda zveni osladno, ampak ko pride otrok, začutiš to brezpogojno ljubezen, odgovornost in pripravljenost, da narediš zanj karkoli. Z njim se čutim močno povezanega. Vse majhne radosti kar naenkrat dajo življenju nov smisel.

O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Verjetno tega, da moški pride domov, sede na kavč in prižge televizijo. Pri meni je ravno obratno – doma želim čim več časa posvetiti ženi in otroku. Pomagam pri vsakdanjih opravilih, rad tudi kaj skuham.

Seveda si kdaj želim samo sesti in pogledati poročila, a mi je pomembneje, da smo skupaj kot družina. Sploh zvečer, ko gre Filip spat, sem vedno zraven. Skupaj ga kopava, previjeva, uspavava. To so lepi trenutki. Ko zaspi, imava tudi midva čas zase.

Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Včasih sem imel veliko hobijev – pel sem v zboru, hodil na solo petje, bil animator, vodil birmanske skupine … Danes so prioritete drugačne, a glasba in šport ostajata del mojega življenja. Morda mi je glasba še bližje, saj je bila pomemben del moje mladosti. Ustvarjanje glasbe in poslušanje me sproščata.

Rad tudi igram nogomet, čeprav je časa za hobije vse manj. Družinsko pa so nam zelo pri srcu družabne igre – pogosto jih igramo skupaj in ob tem preživimo kakovosten čas tudi s prijatelji.

Preden ste postali oče in mož, ste bili zelo aktivni v župniji in širše. Kakšno popotnico za življenje ste dobili kot animator, skavt, voditelj birmanskih skupin?
Vse te aktivnosti so me zelo oblikovale. Dobil sem vrednote, kot sta empatija in potrpežljivost, hkrati pa ogromno dobre družbe – tudi svojo ženo. Veliko mi je pomenila osebna rast, pa tudi duhovna poglobitev. Zame je bila to zelo kvalitetna mladost, ki me je dobro pripravila na življenje. Naučil sem se vrednot, komunikacije, sodelovanja – kar mi pomaga tudi danes v karieri.

Dobra štiri leta ste peli v Stična bendu. Kakšna izkušnja je bila to? Kaj ste si najbolj zapomnili?
To je bila posebna izkušnja, čeprav so bili začetki kar zahtevni. Nisem bil vajen petja v bendu, niti nastopanja na tako velikem odru, zato sem čutil veliko odgovornost. Z bendom smo se sprva iskali, želeli smo doseči raven prejšnjih zasedb, kar je bil izziv, a sem prav zato osebno zelo napredoval.

Najbolj mi je ostala v spominu energija, ko se na koncu več tisoč mladih zbere pred odrom – to skupnost in moč vere sem res začutil. Kljub začetnemu strahu pred nastopanjem sem se na koncu na odru počutil domače. Misel What doesn’t kill you makes you stronger (kar te ne ubije, te okrepi, op. a.) me je pogosto spremljala – in res sem z vsako izkušnjo postal bolj samozavesten.

Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Bili so trenutki, ko sem občutil, kako krhko je človeško življenje. Velikokrat se spomnim, kako bi se lahko čisto po nesreči močno poškodoval, pa se nisem. Mi je pa bilo s kakimi veliki preizkušnjami prizaneseno.

Dva dogodka, ki sta najbolj spremenila moj način življenja in razmišljanja, sta poroka in rojstvo otroka. Poroka je pomenila prehod iz popolne samostojnosti v skupnost, kjer ni več vse odvisno samo od mene. Z otrokom se ta skupnost še poglobi – zdaj si odgovoren za novo življenje, svojega sina. To je nekaj zelo lepega, a hkrati te spremeni v temelju.

Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj. 
Empatija – zdi se mi, da imamo več sočutja do ljudi, ki jih sploh ne poznamo, kot do tistih, ki so nam blizu: sosedov, sodelavcev, znancev. Prav tam, kjer lahko resnično nekaj naredimo, pozabimo na sočutje.

Potrpežljivost – pomanjkanje potrpežljivosti opazim že na cesti. Ljudje hitro izgubimo živce in postajamo nestrpni.

Sproščenost – mnogokrat smo napeti, pod stresom. Ne znamo več umiriti misli, opazovati okolice, se zares odklopiti. Tudi ko se nekaj nas ne tiče, nas vseeno obremenjuje.

S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite? 
Najbolj me napolni večerna molitev z ženo. Včasih je to le nekaj osnovnih molitev, večrat pa se bolj poglobiva – greva skozi dan, izraziva hvaležnost, izročava prošnje, moliva za druge. Ta skupna duhovnost naju zelo povezuje. Seveda so pomembni tudi sveta maša in zakramenti, a prav ta večerna molitev mi največ pomeni.

Vaša največja osebna in družinska želja oziroma cilj za prihodnost?
Moja osebna in družinska vizija sta zelo povezani. Pri molitvi pogosto prosim za dolgo, srečno življenje z ljudmi, ki jih imam rad. Želim si, da bi v starosti lahko z zadovoljstvom pogledal nazaj in rekel: Imel sem lepo življenje, lepo družino, dobro vzgojene otroke, ki se imajo radi. Imam tudi karierne cilje – zanimata me politika in podjetništvo. Kam me bo vodilo življenje, bomo videli.