Hčerki sta njena največja motivacija: “Vse počnem zaradi njiju”

"Dober dan, moje ime je Tetiana," me je prijazno, v lepi slovenščini, pozdravila gospa, ki že tri leta zaradi vojne v Ukrajini živi v Planini. "Lahko mi rečete Tanja," je nadaljevala. "V Ukrajini imamo vsi daljše in krajše ime. Vsi prijatelji me kličejo Tanja."

Tetiana – Tanja je stara 39 let in prihaja iz Bile Tserkve, mesta, malo manjšega od Ljubljane, v kijevski regiji. Na univerzi je študirala socialno delo, potem pa našla službo in enajst let delala kot socialna delavka, nazadnje kot vodja oddelka.

"Moje življenje se je čez noč popolnoma spremenilo. Dobesedno čez noč – vojna se je začela ob štirih zjutraj." Hčerki sta jo zbudili: "Mama, vojna je!" Sprva ni mogla verjeti. Vojna v 21. stoletju? Ko je videla novice in zaslišala rakete, je vedela, da je res.

V mestu je hitro zavladala panika – prazne trgovine, gneča na bencinskih črpalkah, zaklonišča, ki niso bila pripravljena. "Nismo vedeli, kaj moramo narediti. Ponoči nas je bilo najbolj strah: zapreti smo morali okna, ponoči nismo smeli imeti prižganih luči, da ne bi bilo iz zraka videti, kje je mesto."

Nekateri ljudje so takoj zapustili domovino, drugi so menili, da je treba počakati le kak teden ali dva in bo minilo. Lahko so le čakali. Tetiana ni razmišljala o tem, da bi zapustila svoj dom, dokler je ni poklical duhovnik, s katerim je v preteklosti sodelovala pri nekem projektu. "Povabil nas je na zahod Ukrajine, kjer je bilo bolj varno. Mislila sem, da gremo tja samo za nekaj tednov, a vojna se ni končala."

Ruska vojska je bila blizu Kijeva, Tetiana je vedela, da se ne more vrniti domov. Videla je rusko agresijo in skrbelo jo je za hčerki. Mama jo je spodbujala, naj gre na varno. Oče Igor, duhovnik, pri katerem so takrat bivale, se je obrnil na Miro Milavec, sodelavko Karitas Spes Ukrajina, Slovenko, ki dela v Ukrajini. "Poklical jo je in ona mi je pomagala, našla mi je stanovanje v Sloveniji. Zares sem ji hvaležna," pravi Tetiana.

"Na Facebooku sem našla organiziran evakuacijski prevoz z avtobusom. Na poti nas je spremljal slovenski zdravnik, poskrbljeno je bilo za hrano. S poljske meje smo potovali do Logatca. Tam smo preživeli prvi dan v veliki dvorani z drugimi begunci. Za vse je bilo poskrbljeno – dobili smo hrano, slovenske telefonske številke, da smo lahko poklicali domov – a vseeno je bil to eden izmed najtežjih dni v mojem življenju." Tam so begunci dobili tudi dokumente za osebe z začasno zaščito.

Tetiano in njeni hčerki je prišla iskat gospa Polonca, ki jih je vzela k sebi. "Že tri leta živimo v njeni hiši v pritličju, ona pa nad nami. Polonca je postala moja druga mama. Prišla sem z dvema hčerkama, sicer pa sem ločena. Moja mama je ostala v Ukrajini, brat je že dve leti v vojski. Njegova družina je odšla na Finsko. Zaradi gospe Polonce se počutim manj sama, v vsem mi pomaga."

Najti delo, se naučiti jezika, skrbeti za hčerki – vse je bilo novo, neznano in težko. Najprej je Tetiana delala v pralnici, nato tudi kot čistilka. To niso bila lahka dela, a jih je sprejela. Službo je sprejela tudi zato, da bo v stiku s slovenščino in se bo tako lažje naučila jezika, izkazalo pa se je, da je večina njenih sodelavcev Bosancev in Turkov.

"Po sedmih mesecih sem se odločila, da dam odpoved in se posvetim učenju jezika. Končala sem osnovni in nadaljevalni tečaj slovenščine, zdaj pa iščem zaposlitev, kjer bi lahko uporabljala svojo izobrazbo in izkušnje," pove gospa Tetiana. "Hodim na razgovore, zelo se trudim. Vsak začetek je težak. Doma se pogovarjamo v ukrajinščini, v Postojni je veliko Ukrajincev, s katerimi se družim, vseeno pa se trudim s slovenščino. Ne znam še dobro govoriti, ne razumem šal, a počasi gre."

Prilagodila se je novemu življenju in naredila velike korake. V Ukrajini je pred 15 leti naredila vozniški izpit, a ni nikoli vozila avtomobila, tukaj pa ga potrebuje. Kupila je avto, se vrnila v avtošolo, osvežila svoje znanje in začela voziti. Na vprašanje, kaj je njena največja motivacija, odgovarja: "Moji hčerki. Vse, kar počnem, počnem zanju, da bosta imeli lepo prihodnost, izobrazbo in mirno otroštvo."

Tetiana je že dve leti vključena v projekt letovanja otrok iz Ukrajine, ki ga organizira Karitas. Je nekakšen jezikovni most med Slovenci in Ukrajinci. "Mira, ki mi je pomagala priti v Slovenijo, me je lani povabila, da pomagam kot animatorka. Lansko leto so prišli otroci iz regije Hmelnitski, letos pa iz Harkova. Z veseljem sem pomagala gospe Jani Lampe in sodelavcem. S seboj sem vzela tudi mlajšo hčer. Tudi ona lepo govori slovensko, uporablja naglase, dvojino, govori veliko bolje od mene," Tetiana pove s ponosom.

Pozneje je v Postojni organizirala dogodek hvaležnosti ukrajinskih beguncev. "Pomislila sem: 'Kako to, da se še nismo zahvalili Sloveniji za vse, kar prejemamo?' Od Karitas vsak mesec dobimo hrano, včasih tudi oblačila in obutev, dobivamo finančno pomoč, bone za šolske potrebščine. Ukrajincem v Postojni sem napisala: 'Pridite in se bomo pogovorili, kako se lahko zahvalimo.' Zelo so me presenetili, prišlo je veliko ljudi. Vsak je povedal, kako lahko sam prispeva k temu dogodku. Petje, hrana, tradicija – bilo je čudovito. Pomembno se mi zdi, da smo hvaležni. Jaz sem vsak dan hvaležna za Miro, Jano, gospo Polonco, gospoda Petra Tomažiča."

Po uspešno izvedenem dogodku so jih povabili, da izvedejo delavnico Okusi Ukrajine, kjer so predstavili varenike, tradicionalne cmočke. Od tam so jih povabili tudi v Cerknico. "V Postojni smo imeli tudi dan ukrajinske narodne noše ‒ Vyshyvanka: DNK naroda in oklep duha. Narodna noša je simbol naše kulture, simbol naših prednikov," navdušeno razlaga Tetiana.

"Ob vseh teh projektih vidim, da socialna delavka v meni še živi! Sanjam o tem, da bi imeli svoj prostor, kjer bi se Ukrajinci lahko srečevali, si pomagali in ohranjali svojo kulturo. Poskušam prijavljati projekte, a pot je dolga," pravi.

"V srcu si želim nazaj domov. Tam imam stanovanje, družino, spomine, prijatelje. A vem, da tudi če se vojna konča, nič več ne bo enako," pove Tetiana. Lansko leto so s hčerkama obiskale Ukrajino in spremembe so že jasno vidne. Ljudje so se sicer navadili na vojne razmere, alarme, zaklonišča in negotovost, a Tetiana je prepričana, da mora zaradi hčerk za zdaj ostati tu. "Veliko ljudi me vpraša, ali bi šla nazaj domov po koncu vojne ali bi raje ostala tukaj, pa ne vem, kaj reči. To je težka izbira."

Seveda ohranja stike s sorodniki in prijatelji, ki so ostali v Ukrajini. "Z mamo se slišiva po telefonu, stric mi pošilja slike – kaj raste na njivi, kakšno je vreme. Brata spremljam na daljavo, skrbi me zanj. A v Sloveniji sem našla podporo, varnost in nove ljudi, ki mi pomagajo."

Slovenci, s katerimi se je srečala Tetiana, so bili dobri, pripravljeni priskočiti na pomoč. "Moja slovenska mama, pa tudi slovenska brat in sestra – prijatelja Slovenec in njegova žena Ukrajinka – so mi v oporo. So pa prisotni vsakodnevni izzivi: pokvari se avto, boli te zob. Koga naj pokličem? Na koga se lahko obrnem? Tukaj so tudi drugi priseljenci, ki niso Ukrajinci, in sprašujejo: 'Zakaj ste sploh prišli? Zakaj ne delate?' To je še vedno zelo boleče."

"Sem pa hvaležna za vse, ki pomagajo. V Postojni smo imeli na Ljudski univerzi veliko tečajev, učimo se jezika in novih spretnosti. Počasi se vsak postavlja na svoje noge. Kot pravite Slovenci: 'Bo!'" pogumno sklene.