Pomagajte nam nadaljevati naše poslanstvo - še naprej bi radi na splet prinašali Lepo, Dobro, Resnično. Hvala za vaš dar.
Zakonca Andreja in Uroš Prešern sta znanstvenika, poročena skoraj tri leta in starša skoraj dveletnemu Jonatanu. Spoznala sta se na fakulteti, kjer sta bila sošolca pri študiju biokemije.
Andreja je mlada raziskovalka na Kemijskem inštitutu, Uroš pa asistent biokemije na Medicinski fakulteti na inštitutu za biokemijo in hkrati ob delu študira še medicino.
Pogovarjali smo se o zakonu, starševstvu, povezavi med vero in znanostjo in o tem, kako se skupaj z malim Jonatanom čudijo stvarstvu, ki nas obdaja.
Spoznala sta se na fakulteti. Kaj vaju je zbližalo poleg skupnega študijskega področja?
Andreja: Mislim, da se je vse začelo precej spontano. Skoraj vsak dan smo imeli eno prosto uro med predavanji in smo skupaj s sošolci hodili na sprehode, oblikovala se je skupinica sošolcev, ki smo postali prijatelji.
Uroš: Potem sva začela skupaj hoditi s faksa, zjutraj me je Andreja peljala na faks in potem se je to počasi skozi cel prvi letnik razvijalo.
Andreja: Združilo naju je tudi to, da sva (in še zdaj) pretirano rada debatirala o znanstvenih temah. Pomembno je bilo tudi to, da sva videla, da imava podobne vrednote. Jaz sem sicer v obdobju pred tem skoraj izgubila svojo vero in sem jo potem prav zaradi Uroša in preostalih sošolcev spet našla.
Uroš: Bilo je fino, ker sva bila lahko kot sošolca veliko skupaj, ker sva imela enak urnik in se nama ni bilo treba usklajevati.
Se je vajina ljubezen do naravoslovja začela že v otroštvu? Kakšna vprašanja so po glavi rojila malima znanstvenikoma Urošu in Andreji?
Uroš: Jaz sem bil res tipičen "zakaj otrok". Nenehno sem spraševal in bral enciklopedije. Spomnim se, da smo kot družina delali na njivi in sem s seboj vzel knjigo, da bi lahko bral, medtem ko so drugi delali. 😊
Ves čas me je zanimalo, kako stvari delujejo. Na začetku sem se veliko spraševal o živalih, potem me je začela zanimati arheologija, v osnovni in srednji šoli pa me je navdušila kemija. Kot dijak sem naredil raziskovalno nalogo s področja biokemije – takrat sem vedel, da sem našel svojo smer.
Andreja: Jaz pa sem rada ustvarjala, pisala pesmice, naredila sem knjigo za svojega bratca … Ne spomnim se zares, kdaj me je naravoslovje začelo tako zelo zanimati. Nikoli si nisem predstavljala, da bom raziskovalka.
Matematiko in fiziko sem imela sicer vedno rada, ker se ni bilo treba učiti. Najprej sem mislila, da bom študirala fiziko, na gimnaziji mi je profesorica približala biologijo, šele na faksu sem se zaljubila tudi v kemijo.
Uroš: Name je zelo vplivalo tudi to, da sem imel zelo dobre učitelje, ki so me spodbujali in mi pomagali razvijati moje zanimanje.
Motivirali in mentorirali so me na pripravah za tekmovanja, dodatnih krožkih in pri eksperimentih. Prepoznali so moje želje in dali so mi zaledje, da sem se lahko razvijal v tej smeri.
Spomnim se, na primer, da je učiteljica matematike v osnovni šoli prišla v šolo v soboto, da sem lahko reševal naloge za tekmovanje. Tem učiteljem sem res hvaležen.
Kmalu bosta praznovala tretjo obletnico poroke. Zakaj je lepo biti poročen, kako rešujeta izzive?
Andreja: Kratek odgovor bi bil: "Ker je res lepo." Imaš neko skupno poslanstvo, za katerega si prizadevaš. Nikoli nisi sam, ker imaš vedno za oporo Boga, to nama je zelo dragoceno.
Uroš: Tudi ko pridejo obdobja, ko si v službi bolj zaposlen, te zakon spomni, da so odnosi tisti, ki so v resnici najbolj izpolnjujoči in najpomembnejši.
Drug drugemu pomagaš rasti. Na trenutke se spravljaš ob živce, a na dolgi rok vidiš, da ti naporne in težke stvari pomagajo pri tem, da postajaš boljši človek.
Lepo je tudi, ker veš, da je Bog pri poroki dal obljubo, da bo s teboj, in ko pridejo težke stvari, jih lažje premagaš.
Andreja: Zakon je občutek stoodstotne varnosti in zaupanja.
Uroš: Veš, za kaj si se odločil in da si si obljubil, da boš ostal skupaj ne glede na vse, kar ti da občutek večje svobode, saj ni več nobenih dvomov.
Kako vama zakonska skupina pomaga pri zakonskem življenju?
Uroš: To je bila najina želja že od samega začetka. Imaš skupino prijateljev, s katerimi hodiš po isti poti. Imela sva srečo, da smo se našli. Veliko lažje je, ko vidiš, da imajo tudi drugi pari podobne konflikte in težave.
Andreja: Počutiš se bolj normalnega in vidiš, da ni konec sveta, ker se trenutno ne počutiš čisto dobro v odnosu. Imamo tudi super duhovnega vodjo.
Uroš: Hkrati je to neka spodbuda, da delaš na zakonu in ne zapadeš v neko rutino. Srečamo se enkrat mesečno in to je dober opomnik, da se spomniš, zakaj si skupaj, zakaj si poročen.
Andreja: Dobro je tudi, da imamo čas za pomembne pogovore izven afekta, ko se ne prepiramo. Zdi se nama, da nama zakonska skupina res veliko doprinese.
Kot znanstvenika sta teoretično zagotovo veliko vedela o otroku in njegovem razvoju. Kako pa je videti starševstvo v praksi?
Andreja: Ko sem bila noseča, je Uroš hotel prebrati vse knjige o otroku. 😊
Uroš: Veliko lahko prebereš o razvoju otroka, a v praksi ti to ne pride zelo prav, razen morda pri kakih zdravstvenih posebnostih. Sam sem navajen veliko raziskovati in brati, a sem hitro videl, da ne pomaga kaj dosti in da moraš biti prisoten v trenutku.
Ko imaš pred seboj svojega edinstvenega otroka, ti nobena knjiga ne bo povedala, kako ravnati prav s tem otrokom. Skupaj z njim odkrivaš vse, kar sledi.
Andreja: Bolj je pomembno, da vidiš svojega otroka takega, kot je, se mu prilagajaš in iščeš načine, ki bodo delovali za tvojo družino. Pri otroku je precej drugače kot v znanosti, ker ne moreš nadzorovati pogojev in ker se otrok iz tedna v teden spreminja. Stvari so veliko manj ponovljive. 😊
Kaj vaju pri Jonatanu preseneča iz dneva v dan?
Andreja: Nikoli se ne nehaš čuditi, kako čudovit je tvoj otrok. Vsak dan je bolj čudovit.
Uroš: Mene fascinira njegov skokovit razvoj. Zdaj smo v drugem letu, ko se razvijata govor in razumevanje in to je res zanimivo spremljati. Ne moreš verjeti, kako napreduje v pol leta.
Sta dokaz, da lahko živiš hkrati vero in znanost. Kako gledata na to povezavo?
Andreja: Več ko vem, bolj se lahko čudim in opažam, kako malo zares vemo.
Uroš: Sam nikoli nisem razumel tega nasprotovanja med znanostjo in vero. Znanost odgovarja na vprašanje, kako nekaj deluje, pri veri pa iščemo odgovor na "zakaj" in iščemo smisel. To je komplementarno, ne pa nasprotujoče si. Prek stvarstva lahko odkrivaš Boga, saj je Bog vse ustvaril z nekim namenom.
Bog je že na samem začetku naročil Adamu, naj obdeluje zemljo, in tako smo tudi mi povabljeni, da pomagamo pri razvoju človeštva, zdravljenju bolezni, odpravi lakote in suše … Vse to, pri čemer je ključna znanost.
Andreja: Bog je ustvaril fascinantne stvari in hvaležna sem, da lahko kot znanstvenica odkrivam vse to.
Veliko šolarjev ima težave z naravoslovnimi predmeti. Zakaj po vajino potrebujemo naravoslovno znanje?
Andreja: Ko odrasteš, vidiš, kako se ti je skozi leta prav zaradi takih snovi spreminjal način razmišljanja, razvije se kritično mišljenje.
Uroš: Mislim, da je treba začeti že zelo zgodaj. Ko imaš devetošolca, ki izgublja motivacijo, je morda že malo pozno. Pomembno je začetno obdobje, da greš skupaj z otrokom ven in ga spodbujaš k čudenju nad naravo in da se sprašuje, zakaj so stvari takšne, kot so. Radovednost je za otroka povsem naravna.
Cel šolski sistem bi lahko pomagal, da bi znanje čim bolj povezoval z življenjem, ki ga otrok opazuje. Tudi tisti, ki se ne bodo poklicno ukvarjali z naravoslovjem, se bodo dnevno srečevali s tematikami o zdravju, športu, prehrani, okolju … Dobro je, da znaš kritično razmišljati, imaš neko osnovno poznavanje sveta in da znaš poiskati prave informacije.
Andreja: Brez tega boš težje presojal verodostojnost vseh informacij, ki te bodo dosegle, saj je danes na spletu ogromno strokovnjakov za vse. Ni treba, da smo vsi naravoslovci, a dobro je, da soobstajamo skupaj.
Kaj počneta, ko "odložita" svoje delo? Kaj vaju razveseljuje?
Andreja: Trenutno nimava veliko časa za hobije, a nama je najbolj dragoceno, da imava čas za našo družino, drug za drugega in za Jonatana. To naju najbolj izpolnjuje in razveseljuje.
Jonatan je res vesel otrok, prinese nama ogromno veselja in smeha. Pomembno nama je tudi, da si vzameva čas za prijatelje in da negujeva tovrstne odnose. Na koncu največ štejejo majhne stvari.
Uroš: Za vse pride svoj čas. Trenutno sva v obdobju, ko naju zgolj to, da smo skupaj kot družina, res razveseljuje. Imamo čas za nas in ne razmišljava o drugih stvareh. Ko si tako prisoten v trenutku, res ceniš vse te majhne stvari.
