Stjepan Brčina je 44-letni frančiškanski duhovnik v Zagrebu, ki je postal zelo priljubljen predvsem med mladimi. Njegovo poslanstvo je usmerjeno prav v delo z njimi. Izžareva posebno karizmo in poudarja moč delovanja Svetega Duha.
Nanj se obrača vedno več tistih, ki so zapadli v življenjske preizkušnje obupa, odvisnosti in travm. Stjepan jih z razumevanjem in očetovsko avtoriteto usmerja, tolaži in jim pomaga. Prek svojih pridig jim izpraša vest in opozarja na pogoste grehe sodobnega mladega človeka, ki ga pahnejo v hudičevo zanko. Z besedami zna biti ljubeč, hkrati pa je zelo iskren in izpostavi dejstva, ki jih morajo verujoči slišati, da bi vstopili v bolj oseben odnos z Bogom. Prav zaradi te odločnosti ga mladi radi poslušajo in mu sledijo.
Hvaležen mami, ki ga je rodila doma, z rožnim vencem v roki
Stjepan prihaja iz male bosanske vasi, kjer je bil rojen kot deveti, zadnji otrok v družini. Ko ga je njegova mama nosila pod srcem, so jo nagovarjali, naj splavi. Verna žena je dala jasno vedeti, da tega nikoli ne bi naredila. Ko je imel Stjepan novo mašo, se ji je javno zahvalil za dar življenja: "Draga mama, zdaj veš, zakaj si me rodila?"
Njegovo rojstvo je bilo precej neobičajno. V hiši niso imeli telefona. Oče je tistega dne kot običajno delal v rudniku, sestre in bratje so bili v šoli, vsi sosedje pa na pogrebu sovaščanke. Mama je dobila popadke, vendar blizu ni bilo nikogar, ki bi ji pomagal. Pozneje v življenju je Stjepanu pripovedovala, da je v eni roki držala rožni venec, z drugo roko pa pripravljala lonec za segrevanje vode, v kateri je potem okopala novorojenca. Vse je storila sama, tudi prerezala popkovino.
V družini vero živeli v polnosti
Odraščal je v družini, kjer so vero živeli zelo poglobljeno. Udeležba pri nedeljski maši je bila samoumevna in nihče od otrok temu ni oporekal. Ne zaradi strahu pred starši, ampak zaradi spoštovanja do njih. Posebej je hvaležen, da je odraščal v družini, ki ga je naučila skromnosti. Aktivno je deloval v župniji kot ministrant, nato kot bralec berila in član pastoralnega sveta. Starši so mu vedno zaupali in nikoli ni pomislil, da bi počel neumnosti.
Nesreča na morju in pogovor z Bogom
Preden je postal duhovnik, je imel Stjepan v življenju drugačne načrte. Delal je v bratovem podjetju, imel je dekle in načrtoval odprtje svojega bara. Kljub temu, da je bil vedno dejaven v Cerkvi, se ni čutil izpolnjenega. Neki duhovnik mu je dejal, da Bog želi nekaj več od njega. Ni mu bilo jasno, kaj lahko še stori, saj je vendar pogosto pri sveti maši.
Zgodila se je nesreča na morju, kjer je skoraj utonil. Iz bolnišnice se je vrnil domov čisto spremenjen. Pred nesrečo je živel v hitenju in bojih. Od takrat pa je začel stvari zaznavati drugače. Svoj klic v duhovništvo je slišal na duhovnem tečaju, ki ga je vodil: "Bog želi, da postanem duhovnik." Nanj se je obrnil kot prijatelja in mu rekel: "Ti veš, koga kličeš. Rad se odzovem, ampak vodenje prepuščam tebi." Mama je bila nad njegovo odločitvijo navdušena, oče pa je mislil, da se šali.
Evangelizacija na družabnih omrežjih, shod mladih in prva knjiga
Od leta 2016 Stjepan deluje v Zagrebu. Odločil se je, da bo spodbujal mlade, naj se udeležujejo skupnih srečanj. Na začetku se jih je odzvalo nekaj deset, zato so se zbirali v kapeli Svetega Duha. Po enem letu je kapela postala premajhna, zato so se začeli zbirati v cerkvi sv. Antona Padovanskega. Sedaj je tamkajšnja cerkev vsak četrtek polna mladih. Z velikim žarom pojejo, slavijo Boga in molijo.
Stjepan zelo aktivno evangelizira tudi na družabnih omrežjih. Pravi, da ni spletni duhovnik, ampak koristi družabna omrežja, da bi privabil mlade v Cerkev. Začel je z Antonovim shodom mladih v Zagrebu, ki se zgodi enkrat v juniju. Zbere se na tisoče mladih iz celotne Hrvaške.
Izdana pa je tudi njegova prva knjiga Iz tjeskobe Jahvu ja zazvah (V stiski sem klical Gospoda). Zapisana je v obliki 15 pisem za mlade, ki so nastala iz njegovih pridig in duhovnih nagovorov. Prebiramo jo lahko tudi po naključnem poglavju, saj je vsako pismo zaključen delček celote, ki bralca duhovno obogati.
