Glasbeni virtuoz Lojze Slak, ustanovitelj in gonilna sila Ansambla Lojzeta Slaka, je zvok diatonične harmonike dvignil na zavidljivo raven. Leta 1964 je na radiu Ljubljana spoznal skupino Fantje s Praprotna, s katero je napisal skoraj polstoletno glasbeno pravljico in se s svojo glasbo zasidral v srca ljudi doma in po svetu.
Slakova glasba, prepojena z dušo dolenjskega človeka, med ljudmi še vedno zelo močno živi. Ob tej priložnosti smo k pogovoru povabili Anico Levstik, sestrično Lojzeta Slaka ter upokojeno učiteljico slovenščine in nemščine, ki je lani izdala obsežno knjigo o njem in njegovem ansamblu. Naslovila jo je Nocoj je glas harmonike spomine spet predramil. Levstikova od upokojitve dalje med drugim vodi oglede v Muzeju Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka, ki prikazuje bogato kulturno zapuščino dveh mirnopeških rojakov.
Med vami in vašim bratrancem Lojzetom je kar nekaj let razlike. Kako so bili v sorodu vaši in njegovi starši?
Lojzetova mama Ana je bila doma na Malem Kalu v današnji dolenjski občini Mirna Peč. Nekoč je bila Barbova. Leta 1928 se je poročila na Jordankal. Bila je med najstarejšimi otroki izmed 14 otrok v prejšnjem rodu, medtem ko je bil moj oče med najmlajšimi. Od tod tudi tako velika starostna razlika med bratranci in sestričnami. Povezanost med sorodstvom, med strici in tetami, je bila neverjetna, kar sem kot otrok občudovala, sploh ob nedeljah, ko so se radi srečevali na Malem Kalu.
Kako se je rodila zamisel, da napišete knjigo o njem? Je ta želja tlela v vas dlje časa? Vas je kdo nagovarjal k temu?
Jaz sem Lojzetovo glasbo vseskozi spremljala in ob njej zrasla. Mali Kal je prežet s Slakovo glasbo že od nekdaj. Že naši starši so pripovedovali, kako je Lojze, ko je bil še na Malem Kalu, kot fantič zabaval vaščane s harmoniko. To so bila trideseta leta prejšnjega stoletja.
Tudi kot fant in najstnik je še naprej zabaval ljudi na vasi z igranjem in fantovskim petjem. Eden od sovaščanov je lepo dejal: "Slak je pustil sled na Malem Kalu." Slakovo glasbo so naši starši prenesli na nas, tako da je tudi moja generacija rada prepevala njegove pesmi.
Kot upokojenka sem začela občasno predstavljati Ansambel Lojzeta Slaka v Muzeju Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka v Mirni Peči. Ko sem pregledovala vse te uspehe ansambla, tako doma kot v tujini, predvsem v ZDA, Kanadi in Avstraliji, se mi je porodila zamisel, da bi bilo dobro, če bi se vse to zapisalo, da ostane ljudem. Pred tem nisem vedela, da so fantje toliko dosegli na drugi strani luže, čeprav je Lojze včasih kaj povedal, vendar se ni rad hvalil s tem.
Poleg tega pa so me k temu nagovorili še obiskovalci muzeja, ki so mi pripovedovali zgodbe in spomine v povezavi z ansamblom ter člani zasedbe. Te zgodbe so se mi zdele izjemno zanimive, zato sem jih prosila, ali jih lahko zapišem. In sem jih, zato se jih je nabralo kar nekaj. To je dokončno potrdilo mojo zamisel, da vse to zberem v knjigi.
V minuti je nastal koncept knjige, nato pa sem se opogumila in poklicala Lojzetovo ženo Ivanko ter ji predstavila zamisel. Dejala mi je, da se mora najprej pogovoriti s sinovoma. Čez nekaj dni je vrnila klic in povedala, da se strinjajo z izdajo knjige. Nato sem stopila še v stik s članom ansambla Andrejem Bergantom. Tudi on je podprl mojo željo.
Torej sta bila onadva ključna, da se je zgodba začela odvijati naprej? Koliko časa pa je nastajala?
Tako je. Prvi korak je bila privolitev Slakovih, da se zadeve sploh lotim. V nadaljevanju pa je bil izjemno dragocen vir podatkov Andrej Bergant, predvsem z zgodbami, spomini in dovtipi o delovanju ansambla. Pomagal mi je odkriti spoznanje, kaj vse se je dogajalo na turnejah. Zdaj vem, zakaj je ansambel prejemal tako odmevna priznanja.
Ko mi je Ivanka Slak posredovala še druge stike, sem spoznala besedilopisca Francija Smrekarja, ki je izjemno dober poznavalec narodnozabavne glasbe. On mi je širil mrežo pripovedovalcev in pomembnih ljudi, ki nekaj veljajo v glasbi, od urednikov do vodij ansamblov. Ko sem vse to slišala v živo, sem bila prepričana, da mora o tem nastati knjiga, ki je nastajala štiri leta.
Bogata je torej vsebina, ki ste jo zaobjeli v knjigi. Kronologija, spomini, anekdote, misli in drugi zapisi. Kateri zapis se vam je najbolj vtisnil v spomin?
Zelo zanimiv je zapis Andreja Berganta v spominih, kaj vse so člani ansambla preživeli in doživeli ter dosegli. Vsega tega v vsej svoji skromnosti niso niti približno pričakovali. Ko so mislili, da so v Sloveniji, kjer so bili izjemno oboževani s polnimi dvoranami in plesišči, že doživeli vse, so se odpravili v tujino, kjer so jih težko pričakovali. Dotaknila se me je misel enega od izseljencev v Kanadi, ki je dejal: "Veliko ansamblov nas je obiskalo, toda mi smo komaj čakali Ansambel Lojzeta Slaka. Že mesec dni prej so se naša društva pripravljala na njihov prihod, kajti Slakova glasba se je dotaknila naših duš." Ljudje so na njihovih nastopih plesali, peli in jokali ter jih spremljali na turneji iz kraja v kraj.
Niso pa navdušili le naših izseljencev, ampak tudi Američane. Vsaka njihova turneja je bila čedalje bolj angleško obarvana. Prepevali so tudi v Beli hiši. Senatorji so jih celo povabili v Nashville, prestolnico ameriške country glasbe.
Ste kaj presenetljivega oziroma kaj novega odkrili o svojem bratrancu?
Presenetile so me pripovedi vodij ansamblov, da ko so slišali Lojzeta Slaka igrati na harmoniko po radiu, jih je ta zvok tako prevzel, da so si kupili harmoniko in nato tudi sami ustanovili ansambel. Iz te navdušenosti so izšli številni ansambli z diatonično harmoniko. Neverjetno se mi zdi, kako jih je ta harmonika prevzela.
Naj povem, da radijski uredniki niso želeli slišati zvoka diatonične harmonike na radiu, saj da je prerevna za ta medij. No, eden od urednikov in glasbeni producent Vilko Ovsenik, pa je prepoznal, kakšen virtuoz na diatonični harmoniki je Lojze Slak in ga leta 1963 povabil na snemanje. Ti posnetki so naleteli na pravi bum med poslušalstvom. Iz tega so potem črpali navdih še drugi ansambli. Tudi danes ni zabave brez harmonike in Slakove glasbe.
Svojega bratranca ste dodatno spoznali skozi oči številnih sogovornikov. Kako se njegova podoba, ki jo imate zdaj o njem, razlikuje od tiste, ki ste jo imeli o njem kot majhna deklica?
Meni je bil Lojze domač. Pogosto je prihajal na obisk z ženo Ivanko in pozneje s celotno družino. Njegova glasba me je vseskozi spremljala, čeprav v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja marsikomu ta glasba ni bila všeč. Tudi nekaterim mojim sošolcem ni bila ravno všeč. Toda tega, kar imaš v sebi, ne smeš zatajiti. Taka sem bila in sem še vedno. Ko pa sem začela voditi oglede v muzeju, sem šele spoznala dejansko veličino tega ansambla.
Koliko in kaj so ustvarili, koliko vaj, utrujenosti, odrekanj in neprespanih noči. Mislila sem, da je bilo vse lažje. Vsi ti fantje so igrali in prepevali od malega ter nato preživeli dolga desetletja na odru. Lojze je ustvarjal po navdihu in z dušo, zato so ga imeli ljudje tako radi.
Občudujem tudi žene in otroke članov ansambla, ki so prijazno spremljali svoje može in očete. To najbrž ni bilo enostavno. Res jih je povezovala ljubezen do glasbe.
Kateri je vaš najzgodnejši spomin na bratranca Lojzeta, ki je bil približno 23 let starejši od vas?
(se nasmehne) Štela sem nekaj let, ko sta prišla na obisk Lojze in njegova sestra Marija in prinesla nam, otrokom, darila. Meni je bila namenjena peresnica oziroma škatlica iz pločevine za vodene barvice. Na pokrovu škatlice so bili v pisanih barvah upodobljeni otroci, ki slikajo. To je bilo v začetku šestdesetih let, ko je marsikje še tolkla revščina. Pri nas ga k sreči ni manjkalo. Škatlico sem shranila in skrila, da mi je ne bi kdo vzel in mi je v prvem razredu služila kot peresnica. To darilo se mi je tako močno vtisnilo v spomin, da ga še po toliko letih hranim v svojem srcu.
Kot ste omenili, ste po upokojitvi začeli voditi oglede v Muzeju Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka v Mirni Peči, ki prikazuje bogato kulturno dediščino dveh mirnopeških velikanov. Kako to bogati vaše življenje v tretjem življenjskem obdobju?
Kaj je lepšega kot predstavljati to, ob čemer sem odraščala! Najbrž sem tudi zaradi tega še bolj vneto začela raziskovati njihove dosežke, sploh pa ko sem videla, da se jim je poklonila ameriška akademija za glasbo. To delo me zares bogati, zato je tudi nastala ta knjiga, ker sem bila s srcem in dušo pri tem. Ob tem me veseli, ko vidim, koliko mladih harmonikarjev prihaja v muzej. Saj veste, tistemu, ki igra harmoniko, nikoli ni dolgčas. Ob tem tudi meni zaigra srce.
Kot upokojeni učiteljici slovenščine in nemščine vam je blizu ljubezen do slovenskega jezika in pesmi. Katera Slakova in Pavčkova pesem se vas najbolj dotakneta?
Zanimivo vprašanje. V mladosti so me prevzele dekliške in fantovske ter svatovske pesmi. Zdaj pa mi je pri srcu še zlasti pesem Mama. Te čudovite Pavčkove verze o mami je Lojze uglasbil in skladba je resnično lepa. Pavček je med drugim zapisal: "Jaz sem tu našel besedo, Lojze pa glasbo." Seveda je tu mislil na njima ljubo Dolenjsko. Eden je prispeval verze, drugi glasbo, čutila pa sta po moje enako.
V teh verzih in glasbi se zrcali pristna dolenjska duša. Ni čudno, da sta bila tako povezana, sploh v poznejših letih njunih življenj.
Celoten prispevek je bil najprej objavljen na druzina.si.
