Zakaj potrebujemo duhovnike? To je najstnikov pogled

V današnjem pogosto kar malce divjem svetu zlahka spregledamo tiho in vztrajno navzočnost katoliških duhovnikov. Ti možje že več kot dve tisočletji ljudem nudijo vodenje, tolažbo in zakramente – pogosto povsem neopaženi, in vendar vedno potrebni. Vidimo jih pri krstih, porokah, pogrebih, pri vsaki nedeljski maši, toda kako pogosto se dejansko ustavimo in priznamo globoko vrednost njihove poklicanosti ter vpliv njihovega vsakdanjega darovanja?

Tega vprašanja si večina odraslih, kaj šele otrok, nikoli ne zastavi. Sedmošolec iz nadškofije Newark v Združenih državah Amerike pa je storil prav to. V nagrajenem video eseju z naslovom Zakaj so katoliški duhovniki sile dobrega v svetu najstnik Mikalle premišljuje o vprašanju, ki je obenem preprosto in globoko:

Njegov odgovor je ganljiv in hkrati globoko premišljen – skozi oči najstnika opozarja, kako bo svet vedno potreboval duhovnike.

Mikallejev video esej je prejel prvo nagrado na letnem natečaju za Nagrado kardinala Josepha Tobina za esej in video o duhovniških poklicih, ki ga razpisuje Urad za duhovniške poklice nadškofije Newark. Z natečajem že sedem let vabijo srednješolce iz katoliških šol in župnijskih programov, da premišljujejo o vrednosti duhovništva.

Finalisti so izbrani na podlagi zapisanih esejev, nato pa so povabljeni, da svoje besede predstavijo še v kratkih videoposnetkih. Zmagovalci prejmejo denarno nagrado in priložnost, da s svojim razmišljanjem navdihujejo druge.

Mikalle v videoposnetku čudovito pričuje o tem, kako duhovniki služijo kot svetilniki upanja v svetu. Spominja se, kako je nekega božiča v Ekvadorju videl duhovnike, ki so skupaj s prostovoljci hranili in oblačili brezdomce, "ne zaradi priznanja, temveč zaradi ljubezni".

Pove tudi, kako so med koronaepidemijo duhovniki tvegali lastno zdravje, ko so bolnikom nudili tolažbo in jim podeljevali zakrament bolniškega maziljenja. "Osebno sem bil deležen njihove tolažbe, ko sem ležal v bolnišnici," pove Mikalle. Ti možje, pojasnjuje, delujejo "iz čiste srčne dobrote".

Mikalle pravi, da v svetu, v katerem se "danes mnogi soočajo z vprašanjem, kaj je prav in kaj narobe", duhovniki nudijo potrebno jasnost in nas opominjajo, "kako živeti v ljubezni, spoštovanju in poštenju".

Ko mu je umrl dedek, je prav duhovnik njegovo družino nežno vodil skozi bolečino in vse skupaj spodbujal, naj "zaupajo v Božji načrt in naj ne bodo preveč žalostni".

"Duhovniki spreminjajo življenja in celotna občestva," sklene Mikalle, "in tako oblikujejo lepši svet."

Za Mikalleja je bila priprava tega videoposnetka več kot zgolj šolski projekt.

"Ko sem video in esej posvetil omenjeni temi, se mi je zdelo, kako se mi pred očmi zrcali njihova veličastna in pomembna navzočnost," je povedal za krajevni katoliški časnik. Čeprav je že prej ustvarjal kratke videoposnetke, je bil ta drugačen – bolj profesionalen, bolj pomenljiv. Za dokončanje je potreboval več kot dvanajst ur. Njegovi upi? Da se bodo iz njegovega sporočila "ljudje lahko česa naučili".

In to gotovo drži.

V času, ko marsikje po svetu primanjkuje duhovnih poklicev in ko se duhovniki povsod soočajo z vedno večjimi izzivi, je Mikallejev esej ganljiv poklon lepoti duhovništva – in nežen poziv vsakemu izmed nas, naj bolj cenimo svoje duhovnike. Njegov mladi glas nas opominja, da duhovniki niso zgolj duhovni "funkcionarji" – so naši duhovni očetje, zdravilne roke, moralna sidra.

Dar, ki ga predstavljajo, nam nikoli ne sme postati nekaj samoumevnega. Tako kot Mikalle si vzemimo čas za premislek – in zahvalo – za vse, ki nas vodijo, se za nas razdajajo in nas tolažijo v Kristusovem imenu. In seveda zanje tudi kaj zmolimo.

Nagrajeni videoposnetek si lahko ogledate spodaj:

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.